Nekaj se je moralo zgoditi ... tukaj na Vošnjakovi, pri hotelu Lev... Stara profesionalna etiketa je čez noč izgubila na veljavi. Dobro vzgojeni službeni šoferji še naprej ustrežljivo ponujajo, Gospodje pa zavračajo in nočejo več sedati sami na zadnje sedeže svojih limuzin. Po novem raje sedijo tam spredaj, bliže vozniku ...
Branko Grims (v odhajanju)
Kaj je to nekonsistentnost oziroma nezveznost, lahko - dragi starši - najlaže naučite svoje otroke na primeru slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Pri tem gospodu namreč v vsakem malo daljšem govoru proti Ruplu odločno nastopi Dimitrij, če pa že to ne, potem vsaj Dimitrij skoči v hrbet Ruplu.
Sinoči na vročem stolu TVS je na primer minister Rupel povedal, da je bila odtujitev depeše ministrstva za zunanje zadeve o tistih dokaj čudnih pogovorih med slovenskimi in ameriškimi diplomati navadna "tatvina", objava taistega spornega dokumenta v časniku Dnevnik pa "zelo neodgovorno dejanje".
Nekaj minut za tem pa je na taistem stolu, s katerega se - mimogrede - minister Rupel ni dvignil niti za trenutek, gospod Dimitrij povedal, da so zaposleni v državni upravi pač dolžni služiti samo svoji državi, "nobeni drugi državi in tudi nikomur drugemu ne".
Če zadnja Dimitrijeva trditev drži - in z njo se najbrž strinjate - potem nikakor ne more držati prva Ruplova trditev. To pa zato, ker naj bi bila ključna vloga medijev v demokratičnih družbah ravno stalni nadzor nad ravnanjem državne uprave in državnih funkcionarjev. In kaj je v spornem primeru drugega storil dnevnik Dnevnik, kot da je z objavo dokumenta in spremnim komentarjem opozoril javnost na to, da državna uprava in njeni funkcionarji glede na zapise v spornem dokumentu in še posebej glede na ton zapisanega ne delujejo v interesu svoje države in njene javnosti, temveč po nareku in v interesu neke druge države in v interesu neke druge javnosti.
Ob opisanem protislovju, ki zelo jasno kaže na ministrovo anahrono dojemanje razmerij med javnostjo in državo v demokratičnih družbah, vas je najbrž povsem nepotrebno spomniti na neko drugo odtujitev državnega oziroma strogo zaupnega vojaškega dokumenta v tistih davnih davnih časih, ko so bili začuda minister in ministrstvo, ljudstvo in narod, mediji in partija še ENO - J in B in T in Z pa povsem DRUGO. Pri vprašanju, kje je bil takrat Dimitrij in kje za hudiča je bil Rupel, mi tokrat ne gre za nič drugega kot le za simpatično retorično figuro?
Š e to, če si slučajno niste zapomnili vprašanja ob telefonski anketi na sinočnjem vročem stolu: opredeljena javnost se je z 71 odstotki proti 29 odstotkom izjasnila zoper priznanje kosovske neodvisnosti.
LJUBLJANA – V okviru panevropskega projekta Kulturnega onesnaževanja APEU (Art Polution Europe Union) se je v slovenski prestolnici ob kulturnem prazniku zbrala množica državljanov in državljank ter na dokaj samosvoj način počastila spominski dan na največjega pesnika v zgodovini našega premajhnega naroda.
Prešeren predava Liliputancem /2008Presenečenje bo še najprimernejši izraz za intenzivnost presežnih občutij, ki so me obvladovala še dolgo po tistem, ko sem se v petek po Čopovi spustil proti Prešernu in pod spomenikom ugledal množično mravljinčenje. Vse črno jih je bilo ... vsaj petsto človečkov ... tam pod velikim slovenskim Bardom in njegovo Muzo.
Po stari žurnalistični navadi sem se začel riniti v ospredje in še isti trenutek je zbrane v imenu organizatorja nagovoril neznan možic v črni obleki in beli srajci. Nisem ga poznal. Anonimus dokaj neuglednega videza in vsaj na pogled blizu osemdesetih. Kakorkoli, njegov govor je bil povsem nekaj drugega. Osvežujoče mlad in blasfemičen.
Po dokaj konvencionalnem uvodu, med katerim se je sicer nenavadno pogosto vračal k frajgajstovskemu duhu dr. Prešerna, je kar znenada in brez napovedi zavil v povsem nepričakovano smer. Najprej je povedal nekaj o tem, da brez kulturne superiornosti ni mogoče niti sanjati o kakršnikoli gospodarski prodornosti in da je to že vsaj zadnjih petsto let temeljno vodilo anglosaškega sveta. V nadaljevanju je ugotavljal, da sicer resda živimo v kulturi trgovcev, vendar naj bi se že Prešeren in Balzac vsaj od svojih izgubljenih iluzij dalje prav dobro zavedala, kako plemeniti ljudje nikoli ne morejo postati dobri trgovci. Za tem je preskočil še na slovenske politike, ki se po njegovem prepričanju že od osamosvojitve sem obupno trudijo, da bi nas prav vse spremenili v trgovce: tudi zdravnike in čistilke in umetnike in učitelje in novinarje in berače in raziskovalce in kulturnike in še koga. Prvi del nagovora je potem sklenil z glasnim pozivom, da je takšni politiki vsaj enkrat letno - še najbolje ravno na praznik kulture - treba izreči odločni NE.
Od tistega trenutka dalje sem si vse njegove besede zapisoval v notes.
"Ne bomo več govorili, ampak le še storili. Naši mladi projektni vodje vam bodo sedaj razdelili strelivo in takoj po tem vas bom popeljal nad ministrstvo za kulturo ..." je živahno napovedal, vtem ko so se med zbranimi začeli gibati majhni moški in ženski človečki v oranžnih oblekah ter nam iz košar delili vzorno očiščena kurja jajca, vsakemu po tri ... "Nikomur nismo dolžni razlagati, zakaj bomo to storili. Vsak naslovljenec in vsaka aktualna oblast bo razumela, da je mnogo premalo storila za suverenost slovenske kulture in si zato še kako zasluži naš kritični odziv. Danes se bo zgodilo prvič in v naslednjih letih bo postalo tradicija, ponavljali se bomo vsako leto ne glede na izide parlamentarnih volitev. In prosim vas, nikar se ne bojte lastne radikalnosti. Za vse je poskrbljeno. Zbrali smo dovolj mecenov in donatorjev, da bo vse ponečedeno na koncu tudi počiščeno. In sedaj vas vljudno vabim na dolg protestni pohod proti Maistrovi 10."
Sam nisem ploskal, drugi so. Tudi kakšen klic je bilo mogoče slišati.
Na začetku pohoda je bilo vseeno mogoče med množico čutiti rahlo nelagodje. Na skupinice razbita procesija, ki je na praznični dan najprej počrnila Trubarjevo in se potem razvlekla po Ilirski vse tja do Maistrove ulice, je predvsem za občutljivejše duše najbrž delovala nekoliko preveč militantno. Vendar se je po prihodu na cilj, se pravi pred stavbo, po kateri se v živo rdeči barvi čez visoka okna visokega pritličja vlečejo črke besede k u l t u r a, tisto moreče vzdušje socialne frustre v hipu razkadilo. Postalo je spet radoživo in domače. Ko se je kmalu za tem povsem spontano čez ulico usula ploha jajc, so jih okna na instituciji sprejela z zamolklimi tleski. Grozeče fragilne glasove ob neizbežnih srečevanjih jajc in stekla pa so na vso srečo že po nekaj sekundah odločno preglasili kar kulturniški partizani sami. Ozko ulico je začelo obvladovati divje tuljenje in vesel živžav. Težko sem razločeval posamezne glasove, ampak vsaj pri vreščavih pesnikih mi to ni predstavljalo resnejših težav.
"Pobesite vse slovenske slikarje ... še preden se bodo sami, " se je med množico drl slok dolgin, mislim da Babačičev vnuk in Carjev sin. Čeprav sam nisem razumel, zakaj to tuli, in sem pomislil, da mu v glavi pač igrajo vsi Mrtvi Kenediji in še Jello Biafra posebej, mu je na drugi strani gruče nemudoma odgovoril bolj droban možic s sila mogočnim glasom. Zdi se mi, da je moral biti gospod Tomaž, Orfejev potomec, vsaj glede na vsebino glasnega ugovora: "Pustite naše brate in da se nihče ne dotakne slikark!" je z vreščečo uglajenostjo zavračal svojega cehovskega kolega in v isti sapi že nadaljeval z nečim, kar ni bilo podobno nobeni obtožbi, temveč bolj tožbi ali nekakšnemu retoričnemu samospraševanju, " ... Kako dolgo bo treba še čakati, da bo kakšen naš pesnik končno le prišel do zlatega managerja leta?" Spet nisem nič razumel, še manj potem, ko je taisti možak, sedaj sem bil že skoraj prepričan, da gre za prvega še živečega slovenskega poeta, začel nekoliko bolj umirjeno, vendar še vedno z navdihom recitirati poemo Atašejeva prošnja. V tistem splošnem šundru sem lahko slišal in si zapisal zgolj strofo ali dve, ampak ne morem vedeti zagotovo, saj je šlo za prosti verz. Slišalo pa se je nekako takole:
Ravno ko sem si zapisoval zadnjo vrstico, je mimo prineslo znanko Marijo, Lejzičevo nezakonsko hči in slikarko. "Jih slišiš," je siknila proti meni, očitno ogorčena nad zastranitvami kolegov med tako pomembno urbano javno intervencijo , "tako gre to, njihov standardizirani socius nemudoma sprejme vsakogar ... kar raztopi ga v sebi!"
Kulturniki so se še naprej drli drug čez drugega in v obupni kakofoniji je bilo mogoče samo še tu pa tam ujeti kaj smiselnega. Tam nekje je arhitekturni tandem tulil PROTI svetemu Jožetu in ZA svetovljanskega Maksa, malo bliže pa je postavna umetnica, nekoliko je spominjala na vnukinjo vsem dobro poznanega Dremlja, med metanjem jajc pri vsakem zamahu od sile jezno pokvantala, ves čas na enak način in nekaj podobnega kot: "Vrag naj vzame ..." Potem je jajc zmanjkalo in veselje se je počasi uneslo.
Prvo jajce na Maistrovi 10Ampak kulturniške stotnije se skupaj s šundrom niso takoj porazgubile na levo in desno, pa tja nazaj proti gradbiščem novega izobraževalno-umetniškega inkubatorja in Metelkovi. Tisti povsem nesmiselni protestniki so še dolgo kar tako stali in nemo buljili tja čez na stavbo kulturnega ministrstva. Nekako začudeno, kot da sploh ne morejo verjeti svojim očem, koliko dobrega je mogoče narediti v tako kratkem času.
NE MOREM VERJET, AMPAK TO JE RES NAROBE SVET ... Nekako s temi besedami se je nedolgo tega ob srbskih težavah z napovedujočo se kosovsko neodvisnostjo ter ob srbskih zadržkih do pridruževanja Evropski uniji usajal slovenski zunanji minister, Gospod Rupel ... Gospodova javna vaja, sestavljena iz bolj ubožne retorike in malo manj toge gimnastike na nacionalni ti-vi, je bila žolčno usmerjena v tisti srbski NAROBE SVET, ki baje sploh ne razume, da Srbije za sprejem v Evropsko unijo ne prosi Evropa, temveč ravno narobe, da bi morala vendar Srbija hlepeti in prosjačiti za članstvo v Evropski uniji. Že takrat sem malo debelo gledal slovenskega Gospoda ministra, kako si lahko privošči do te mere nastopaška blebetanja, če se vsaj malo zaveda trenutnih razmerij ter bližajočih se meglenih perspektiv v balkanskem in svetovnem peskovniku. Vendar sem se potolažil, češ da tisti naš komični Gospod žal že od nekdaj ne ločuje prav dobro med zasebnim in nacionalnim in globalnim, da pač nekoliko drugače povedano, že od malega dalje lastnim željam in vrednotam pripisuje univerzalno veljavo ...
IN POTEM najbrž ni minil niti dober teden od vehementnega nastopa prvega slovenskega diplomata, ko sem lahko v dnevnem tisku prebral zaupna-poslovno-božična navodila Združenih držav Amerike taistemu predsedujočemu zunanjemu ministru Evropske unije glede kosovskega vprašanja.
IN POTEM ... IN POTEM slovenskega Gospoda ministra dan ali dva pozneje spet opazim na misiji v Bruslju, kjer v vlogi prvovrstnega BRANJEVCA Z NAČELI poskuša kupiti Nizozemsko in še koga, da bi Srbiji vsaj na videz odpustili nekaj njenega krvavega mednarodnega dolga z nazivnim imenom general Mladič ter ji z nekakšno poceni papirno koncesijo prodali sicer tako željeno članstvo v Evropski uniji. In to navkljub temu, da se Srbija V NAROBE SVETU, v katerem živi, te svoje želje vsaj po prepričanju slovenskega zunanjega ministra niti ne zaveda. Najbrž podobno kot se V NAROBE SVETU, v katerega nas tako uspešno peha minister Rupel, niti mi ne zavedamo, kako nas le dober teden kasneje naš prvi diplomat povsem drugače kot prvič prepričuje, da za sprejem v Evropsko unijo ne prosi Srbija, temveč ravno narobe, da mora vendar Evropska unija hlepeti in prosjačiti za včlanitev Srbije. Ali pa mogoče ta naš komični Gospod spet ne ločuje prav dobro med transnacionalnim in nacionalnim in zasebnim ...
KAJ JE VENDAR NAROBE S PRVIM DIPLOMATOM V NAŠ I DRŽAVI, se skupaj z mano najbrž sprašuje še kar nekaj državljanov. In moj odgovor, s katerim lahko potolažim sebe in vas, je sila preprost: Nič, že od nekdaj je tak!
Pravzaprav nam lahko prav Gospod minister Rupel s svojo osebnostjo še najjasneje pokaže, kaj se je zgodilo z miniaturno slovensko družbo po tistem, ko jo je v upravljanje iz rok Golobičeve LDS prevzela Janševa SDS. Tako kot nekdanjega ljubljanskega župana in zunanjega ministra iz vrst LDS njegov prestop v vrste Janševe SDS nikakor ni mogel preoblikovati v samemu-sebi-lastno nasprotje, na enak način tudi Janševa SDS navkljub samodeklariranemu nasprotju nikoli ni mogla biti KONTRA, temveč je bila in je še vedno zgolj ULTRA - LDS. Niso zelo liberalni - ampak samo neoliberalni, niso zelo grešni - ampak samo pregrešni, niso samo bizarni - ampak le zelo banalni. Torej, zlatouste in zmuzljive F(r)AKINE iz eldees so zamenjali B(r)UTALCI iz esdees, ki v skladu s svojo naravo niti ne verjamejo, da so kaj bolj pametni, ampak so začuda samo prepričani, kako so manj neumni in bolj nasilni od vseh nas ostalih.
Že dolgo lahko samo še verujemo, da se mogoče celo motijo ...
Branko Grims (psevdonim v odhajanju)
From Report No. 2 (The Ana D Book; pg. 40)
(…) However, the little miss with fiery red hair and greenish eyes was far from stupid. Friendly insults were interspersed with clichés about Zeitgeist and Wiener-Geist and we immediately arranged to go and view Rembrandt’s etchings at CD. We then went to mine, so that she could tell the tales of the past few months. I gave her the bookmark with a reproduction of Boudin’s Beach at Trouville, where the young Flaubert found the red-and-black shawl of Elise Foucault-Schlesinger and his unhappiness. She looked at me in surprise when I mentioned that I too have a lot of that dark normandism in me that hates life and every thought of having to live through it. She left some time after midnight and in spite of wanting to, I did not dare ask if I may touch her. In two days’ time, it was going to be Saturday and while still standing in the doorway, she invited me to come to the market with her. If a moment before I was still regretting the bagatelle I had given her, the invitation filled me with such excess of gratitude that I agreed while blushing furiously, perhaps more because I was ashamed of myself than of the suddenly uncovered lust. Margot looked at me quizzically and then, after having counted to four, her cheeks grew slightly pink as well. I could see her hesitating, but a moment later, having thanked me again for the Boudin bookmark , she scampered down the stairs. When she left, I tried to keep myself in check. I nervously paced up and down the living room, then gave up, went to the kitchen and took the kitchen towel off the worktop.
(…)
From Report No. 2 (The Ana D Book; pg. 47)
(…) I was equally unable to smile the next day around midday, when nervous and cross with myself, I was coming back to those stones from the opposite direction. I wasn’t sure whether I would hold it against her more if she did or if she didn’t come. It occurred to me I could hide and see whether she took my word game literally or whether, overcome by a sense of decorum, she kept for herself at least a small fraction of the century on offer. Then I thought I might not like either of the possible solutions. That I never like any solution! The Sunday street was deserted when I walked past the spot where we had met the day before. The pavement was still showing patches of citron yellow and cobalt blue. Children wish for that kind of sky and that kind of sun. There are times when even masters are led astray by such illusions and false perspectives. I think even Malevich allowed himself to write the absurdity that cobalt sky led him to paint in sunny hues and to Impressionism. And that from the author of the Suprematist cross and the man who was able to paint white on white. I felt like crying, even though I had long since forgotten how. I was increasingly convinced I shall only snivel when I am saying goodbye. Sad.
(…)
Iz II. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 40)
(…) Gospodična z ognjeno rdečimi lasmi in zelenkastimi očmi nikakor ni bila neumna. Med prijateljskimi nesramnostmi sva izmenjala nekaj puhlic o Zeit-Geistu in Wiener-Geistu ter se zmenila za takojšen ogled Rembrandtovih jedkanic v CD-ju. Pozneje sva odšla k meni, da mi je povedala vse zgodbice zadnjih mesecev. Podaril sem ji knjižni označevalnik z Boudinovo reprodukcijo trouvillske plaže, kjer je mladi Flaubert našel rdeče-črno ogrinjalo Elise Foucault-Schlesinger in svojo nesrečo. Presenečeno me je pogledala, ko sem omenil, da je tudi v meni vse preveč tistega temnega normandizma, ki sovraži življenje in vsako misel na to, da ga bo treba preživeti. Odšla je nekaj po polnoči in kljub temu da sem si to želel, si je nisem upal niti vprašati, ali se je lahko dotaknem. Čez dva dni je bila sobota in med vrati me je povabila, naj jo spremim na trg. Če mi je bilo še hip pred tem žal podarjene bagatele, me je ob vabilu prevzel takšen presežek hvaležnosti, da sem močno zardel, lahko da bolj od sramu pred samim sabo kot zaradi nenadno razkritega poželenja. Margot me je začudeno pogledala in nato, ko je uspela prešteti do štiri, so še njej rahlo pordela lica. Videl sem, da okleva, vendar se mi je hip za tem še enkrat zahvalila za Boudinov bukmarker in odbrzela po stopnišču. Ko je odšla, sem se poskusil zadržati. Živčno sem se nekajkrat sprehodil po dnevni sobi, potem pa popustil, odšel v kuhinjo in s pulta vzel papirnato brisačo.
(…)
Iz II. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 47)
(…) Nisem se mogel smehljati niti naslednji dan okrog poldneva, ko sem se ves nervozen in jezen sam nase iz nasprotne smeri spet vračal k istim kamnom. Nisem vedel, kaj ji bom bolj zameril, če bo prišla ali če je ne bo. Pomislil sem, da bi se lahko skril in tako videl, ali je mojo besedno igro vzela bukvalno ali pa jo je premagala spodobnost in si je vzela vsaj delček od ponujenega stoletja. Potem sem še pomislil, da mi mogoče ne bo všeč nobena od možnih rešitev. Da mi nikoli ni všeč nobena rešitev! Po nedeljsko opusteli ulici sem se sprehodil mimo prostora, kjer smo se dan pred tem sešli. Na tlaku so se še vedno videli madeži citronsko rumene in kobaltno modre. Otroci si želijo takšnega neba in takšnega sonca. Včasih iluzije in zlagane perspektive zavedejo še mojstre. Mislim, da je celo Malevič nekoč zapisal nekaj tako abotnega, kot da ga je kobaltno modro nebo privedlo do slikanja v svetlih sončnih tonih in do impresionizma. In to avtorja suprematističnega križa in človeka, ki je lahko slikal z belo na belo. Š lo mi je na jok, čeprav jokati že dolgo nisem več znal in se mi je vedno bolj dozdevalo, da se bom cmeril šele takrat, ko se bom poslavljal. Žalostno.
(…)
From Report No. 9 (The Ana D Book; pg. 261)
(...) We went again down the same roads to the west, north-west. I then took a sharp turn round one of the corners. We sped down a slope, joyfully braking. So that we squeaked down Freud’s Berggasse with backsides flying in the air. Child B grew concerned about the paper that I had in my saddle bag hanging off the luggage rack. I had to take the bag all the way to the second floor and leave it under the museum’s supervision in the hall that used to belong to Dr Freud. We spent a long time going from room to room, retracing our steps, although by far the longest was spent scrutinising the antique statuettes from the psychoanalyst’s private collection. Each time, we squatted next to those, repeatedly and extensively. So extensively that the other visitors had to pluck up the courage and start to complain loudly. With my mobile, I took two crazy phalluses and a tiny red satyr. We twice returned to the Nightmare by the painter J.H. Fuseli, given to the master by Eernst Jones, author of the essay On the Nightmare from 1912. I was attracted by the certificate of Honorary Citizen of Vienna. The decorative sketch of Oedipus and the Sphinx was painted on to the document in water colours by Max Pollak in 1924. Dr F. was in fact made the thirty-third honorary citizen of Vienna. I still maintain that the famous Jew should have been the Londoner from 39 Elsworthy Road, where he fled from the incursion of the home-bred Barbarians, rather than a Viennese from 19 Berggasse. This was further confirmed after Child and I inspected the documentary images of the ecstatic Vienna just before the Anschluss.
(…)
From Report No. 9 (The Ana D Book; pg. 249)
(…) Lower down in the food market we later bought some Tuscan bread with olives, disgracefully expensive fresh figs, two baklavas and a large wedge of Dachsteiner. We went to the Secession and she only admired Klimt and the Beethoven frieze. In the afternoon, we lounged around and made love. The evening was spent looking at Viennese monographs and listening to Urlicht, homage to Gustav Mahler. When she went to the bathroom, I sent the first message to Hana. After coming back, she first silently watched me texting and later went out onto the balcony. After the last message, I remained seated on the floor in the room. Thoughtful and perhaps a little melancholy. Child B knelt down to me.
“What’s the matter...?”
“I’m a bit sad...”
“I know... ‘cos you were texting so slowly.”
“I knew you would know!”
“How...?”
“’Cos I was texting so slowly!”
The paradox made her smile and she brushed my cheeks with her lips in understanding.
(…)
From Report No. 13 (The Ana D Book; pg. 353)
(…) I only leave the study when I hear that Oki wants to listen to the New York Suicides again. And I enter the living room, where a look at the visitors reminds me that it is carnival time. Princess’ face has been changed into a wonderful lion’s mouth, just with a few colour applications and some imperceptible implants. The regular features of her companion have been altered in the same fashion into an ape from the Beethoven frieze in the cellar of the Vienna Secession. They were not wearing a costume, but their carefully chosen clothes with imaginative accessories made both friends into living caricatures that would grace any book illustration, inside or out.
“Oscar?! An artist has finally managed to balance you out!!!”
“Barbara, one sunny night, I shall cheerfully tear him to pieces!!!”
(…)
Iz IX. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 261)
(...) Po istih ulicah sva se še enkrat odpravila na zahod, severozahod. Potem sem na enem od uličnih vogalov ostro zavil. Spustila sva se po klancu in veselo zavirala. Tako da je cvililo po Freudovi Berggasse in nama spodnašalo zadke. Otrok B se je ustrašila za papir, ki sem ga vozil v popotni torbi, viseči s prtljažnika. Torbo sem moral potem odnesti s sabo celo v drugo nadstropje ter jo pustiti pod muzejskim nadzorom v nekdanji veži dr. Sigmunda. Dolgo sva se premikala iz sobe v sobo in se vračala, čeprav sva daleč največ časa porabila za podrobno ogledovanje antičnih kipcev iz psihoanalitikove zasebne zbirke. Čepela sva ob njih večkrat, in to vsakokrat nezmerno dolgo. Tako dolgo, da so se morali ostali obiskovalci ojunačiti in začeti na glas godrnjati. Na GSM sem si posnel dva nora falusa in majhnega rdečkastega satira. Vrnila sva se kar dvakrat k Nočni mori slikarja J. H. Füslija, ki jo je mojstru podaril Ernst Jones, avtor eseja O nočni mori iz leta 1912. In mene je vlekla diploma častnega meščana Dunaja. Dekorativno skico Sfinge in Ojdipa je na dokument z vodnimi barvicami naslikal Max Pollak. Doktor F. je namreč leta 1924 postal triintrideseti častni meščan Dunaja. Vendar se meni še vedno zdi, da je moral biti sloviti Jud mnogo bolj kot Dunajčan z Berggasse številka 19 Londončan z Elsworthy Road številka 39, kamor je zbežal pred vdorom domačih barbarov. Prepričanje se mi je dodatno utrdilo po tistem, ko sva si z Otrokom ogledala dokumentarne posnetke ekstatičnega Dunaja tik pred Anschlussom.
(…)
Iz IX. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 249)
(…) Niže na živilski tržnici sva kasneje kupila toskanski kruh z olivami, nesramno drage sveže smokve, dve baklavi in veliko zagozdo dach-steinerja. Š la sva v Secesijo in občudovala je samo Klimta ter Beethovnov friz. Popoldan sva poležavala in se ljubila. Zvečer sva skupaj pregle- dovala dunajske monografije in poslušala Ur-licht, hommage Gustavu Mahlerju. Ko je odšla v kopalnico, sem Hani poslal prvi mesidž. Po vrnitvi me je nekaj časa tiho opazovala med dopisovanji, kasneje pa odšla na balkon. Po zadnjem SMSu sem še naprej obsedel na tleh sredi sobe. Zamišljen ali mogoče malo otožen. Otrok B je pokleknila k meni.
»Kaj je ...?«
»Malo sem žalosten ...«
»Vem ... po tem, ker si tako počasi pisal SMS.«
»Vedel sem, da boš vedela!«
»Kako ...?«
»Po tem, kako počasi sem pisal SMS!«
Paradoks jo je nasmejal in z ustnicami me je razumeva- joče pobožala po licih.
(…)
Iz XIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 353)
(…) Kabinet zapustim šele po tistem, ko slišim, da si je Oki znova zaželel novomeški duo Suicide. In vstopim v dnevno sobo, kjer me pogled na obiskovalca znova spomni, da je čas maškar. Princeskin obraz je nekdo samo s pomočjo barvnih nanosov in za oko neopaznih implantov uspel spremeniti v čudovit levji gobec. Pravilne poteze njenega partnerja je na enak način preoblikoval v opičjaka iz Beethovnovega friza v kleti dunajske Secesije. Njuna garderoba ni bila pustna, vendar sta premišljeno izbrani obleki z domiselnimi dodatki iz obeh prijateljev naredili živi karikaturi, ki bi se lahko enako upravičeno sprehajali zunaj ali znotraj vsake odlične knjižne ilustracije.
»Oskar?! Umetnik te je končno uspel uravnovesiti!!!«
»Barbara, eno lepo noč ga bom veselo raztrgala!!!«
(…)
Malo sem si zaspal, ampak po nocojšnjih Odmevih na nacionalki mi je postalo jasno, da si zares zaspati v moji domovini sploh ni mogoče. Torej, pri budni zavesti in z nezmerno zamudo se pridružujem 571 podpisnikom Zgagove in Š určeve Peticije zoper cenzuro in politične pritiske na novinarje v Sloveniji.
Razlogi za omenjeno odločitev, ki je sicer v tem trenutku ne potrebuje nihče drug razen mene, tičijo v nesprejemljivo brutalnem slogu, ki si ga vedno znova privošči aktualna oblastniška nomenklatura in ki sta ga v nesramno izčiščeni obliki na sinočnjem opozicijsko-pozicijskem tivi-soočenju predstavljala minister za kulturo Vasko Simoniti ter njegov koposlanec (in žal tudi moj psevdo-nomni soimenjak) Branko Grims. Če sem odkrit, me je v minulem tednu na nacionalni televiziji iz trdnega spanca rahlo zdramil že medijsko-uredniški živžav na vročem stolu, sinočnji odmevi taiste brutalne žlobudravščine iz ust ministra ter njegovega kolega pa so dokončno razbili še moj težko vzdrževani dremež. Nekaj od tistega, kar smo lahko slišali, je moral imeti v mislih Ortega y Gasset, ko je pred domala stotimi leti pisal o tem, da Evropejci povsem po nepotrebnem svoje bojazljive poglede še kar naprej upirajo proti vzhodnim horizontom, saj se moramo po novem plašiti le še vertikalnih vdorov lastnih barbarov.
Minister za kulturo, ki v dialogu ni sposoben kaj več od poniglavih žalitev o sogovornikovem videzu ter tope prepirljivosti v slogu infantilnega retour-kutschna, je pre-daleč od kulturnega ministra in takšna ne-kultura si ne zasluži nič drugega kot kulturni boj.
Branko Grims (psevdonim v odhajanju)
From Report No. 9 – SMS chapter (The Ana D Book; pg. 237):
AUGUST 9 /Tuesday/
Child (13:33)
THERE ARE TIMES WHEN
THE DAY DEVELOPS SO ONE
WOULD’VE BEEN BETTER
OFF WITHOUT IT.. MY
HEAD IS TAKEN WITH AN
INDETERMINATE SADNESS..
Peripat to CHILD (13:41)
Tell, C, what has been?
Child (13:44)
..don’t know.. how to..
Peripat to CHILD (13:47)
Then don’t be sad!
Off to the KHM*!
* abbreviation Kunst Historisches Museum; The Art History Museum (Ger.)
Child (13:48)
Have a good look
and enjoy it for me
as well..
Asja (17:31)Peripat to ASJA (17:35)
At 17:33, far from
peace and close to
Children’s Games by the
Tower of Babel and
within reach of
Rembrandt’s son Titus
who will be reading his
book tomorrow as well .
Pieter Breughel
The Tower of Babel /1563
(114 x 155 cm, Oil on wood)
Asja (18:20)
Titus van Rijn, the Artist`s Son, Reading /1656/57(70,5 x 64 cm,Oil on canvas)* Call Child in the evening, have a chat about the visit to the Museum: “I was not as delighted at seeing Breughel this time as I had hoped!”
Child (20:12)
WHO DID YOU MEET
TODAY APART FROM B?
Peripat to CHILD (20:18)
C’ David, H’s Ages of Man,
R’s Titus and his granny, and
also D’s Venetian Lady..
David with the Head of Goliath /1606/07(90.5 x 116 cm, Oil on wood)
The Three Ages of Man /1510(48 x 32,5 cm, Oil on wood)/Child (20:31)
C-CARAVAGGIO, H-
HOLBEIN, R-REMBRANDT,
D-DAVID?
Tha Artist's Mother as Prophetess HannahChild (20:39)
D-DÜRER!!
Venetian Lady /1505(33 x 25 cm, Oil on wood)Peripat to CHILD (20:44)
BRAAAAVOOOO!! I was
just sending the
correction to the last.
When writing, I was
reminded of the Essay
on Blindness and then
immediately thought:
THIS IS NOT POSSIBLE..
STOP TESTING! BRAVO!!!
Child (20:47)
THANK YOU, THANK YOU..
Peripat to CHILD (20:50)
NOTHING TO BE
EMBARRASSED ABOUT,
JOB WELL DONE!!
Child (20:53)
OK,OK (C,R,H –
immediately, not so D.
Then picked up Larousse
to verify.) FEEL I’M
BEING TESTED?
I WONDER WHY?
Peripat to CHILD (20:58)
MEANT TO ASK ABOUT
BOOKS, BUT THERE ARE
ONLY 160 SIGNS, YOU KNOW..?!
From Report No. 9 (The Ana D Book; pg. 252):
“Let’s go across,” she indicated the museum twins on the other side of Burggarten, “…to see your Pieter B and his Children’s Games…”
Pieter Breughel
Children’s Games /1560
(118 x 161 cm, Oil on wood)
When we were then walking past the Butterfly House and the self-satisfied iron and glass constructions, bolted and green, which made me think of the false times of Universal Exhibitions, Child B suddenly stopped. I stopped too. She was looking me straight in the eyes and there was no anger in her voice.
“You gave birth to me and brought me up… Now you are no longer content with what I have become… You are looking for a chaste being on whom you could repeat the experiment…”
“Be nice, you know I am only one. If I were two or three, then it would be easier. You know, like you, you too are only one…”
She didn’t smile. She just looked away and continued on her way. I followed her. I chased her.
“Look, you give me everything… Except her!”
She made no reply, just started to put one foot in front of the other with more severity.
“You are wrong… I am well aware that she lives in the world of consumption, not of love. In her world, no thing can spend a month intact, without getting gnawed…”
Again, she stopped and looked at me.
“I’ve told you before, she is crazily just so… I wish she became repulsive to my gaze.”
I fell silent. We stood behind the Neue Burg. It was from the balcony opposite that Hitler declared the Anschluss.
“If she does not repel my gaze, I will repel it myself…”
“What you are saying is not good.”
In the KHM we went straight to the Breughel room. We stopped longest in front of the Hunters in the Snow. As we were leaving, she asked me to take her to C’s David, H’s Ages of Man, R’s Titus and his granny and D’s Venetian Lady. We were able to laugh again. Her next question was also tinged with laughter.
“What am I to do with you?”
“If I’m a shoot, pluck me! If I’m a beast, kill me!”
“At times I feel enormously guilty for still being normal!”
Pieter Breughel
Hunters in the Snow /1565
(117 x 162 cm, Oil on wood)