Bankam gre slabo ..
SPRIVATIZIRAJMO JIH!
Zdravstvu ni dobro ..
SPRIVATIZIRAJMO GA!
Voda je slaba ..
SPRIVATIZIRAJMO JO!
In zrak ni dober..
JA, SPRIVATIZIRAJMO GA!
Ampak, tud men ni dobro ..
KAJ ME BRIGA, TAKŠNIH ZA PEST RIŽA JE NA VSAKEM KORAKU DOVOLJ!

*moj homage Miču Mrkaiču, Gregorju Virantu, Radu Pezdirju in vsem podobnim dobrim politikom

NAŠA BOGNJA ŽIVA PO VODAH BLEDA PLAVA

.praznični orakelj

Sinoči so na Odmevih Televizije Slovenija uprizorili zares dober skeč na temo polpretekle zgodovine, kaj pa vem, tam nekje iz šestdesetih ali sedemdesetih let prejšnjega stoletja. Bilo je smešno in poučno hkrati, ko si je okrožni partijski sekretar, tovariš dr. Žiga Turk, vzel kar nekaj minut za osorno nadiranje družbeno-političnega delavca na televiziji, tovariša Tomaža Bratoža, ker naj bi ta po sekretarjevem prepričanju skupaj z vsemi ostalimi tovariši iz celice v zadnjem času povsem zašel s prave linije. K učinkovitosti in prepričljivosti tiste priložnostne dramaturgije je nemajhen delež vsekakor prispevala tudi prisotnost predstavnika SZDL, tovariša Rada Pezdirja, ki je v vlogi neodvisnega zastopnika vsega delovnega ljudstva že samo s svojo prisotnostjo zelo blagodejno vplival na končni razplet nastale situacije. Najboljša pri skeču je bila brez vsakega dvoma igra vseh treh nastopajočih, saj so nam po vzoru Stanislavskega ponudili do te mere pristen naturalizem, kot da sploh ne bi igrali. Turk je bil odličen v vlogi togega, neelokventnega in robatega partijskega sekretarja; Bratož se je potil, opravičeval in priklanjal kot prava novinarska marioneta, enako vzorno kot soigralca pa je z vlogo zmuzljivega in neprepričljivega predstavnika nekdanje krovne in nadpartijske Socialistične Zveze Delovnega Ljudstva odlično opravil tudi naturščik Pezdir.

JORIKOVA SUKNJA

/ovitek albuma iz leta 1987/

.

Liffe se je končal … Letošnji ljubljanski filmski festival se mi v spomin nikakor ne bo zapekel po prejetem vodomcu za Lanthimosov Podočnik (Dogtooth), temveč po Mendozovi Klavnici (Kinatay). Zanimivo, da sta oba od omenjenih filmov v meni zdražila spomin na ‘GHASTLY BEYOND BELIEF’. Ampak, če me je brutalni šarm grške buržuazije ganil približno toliko kot dobra domača naloga razmeroma bistrega in v televizijo zagledanega dijaka, me je filipinsko potovanje na konec noči zaklalo z nazornostjo 105 minut trajajoče ontologične formule o dosežkih našega časa. Vizibilna formula, ki jo prek svojega junaka Pepinga postavi režiser, je matematično jasna, enostavna in čista, vendar žal le toliko enostavna in čista, kot je lahko čisto in enostavno razkosavanje manilske prostitutke. V prostem prevodu iz podob v besedo pa se Brillantejeva formula, pred katero si moramo ves čas zatiskati oči in ušesa, glasi nekako takole: Vse dotlej, dokler bo materialno blagostanje tako nesorazmerno porazdeljeno med ljudi in bo taista materialna blaginja edina res delujoča vrednota znotraj človeštva, vse dotlej zgodovina človeške vrste ne bo kaj prida drugega kot le ponavljajoča se kronika sociopatskih posiljevanj in masakrov…

V e s e l i

d n e v i

se kot nori mečejo skoz okna. Kaj se ne bi? Le kaj naj jih zadrži? Mogoče kar ta ... zračna ... in steklasta prosojnost?

Okno I

Okno I / izrez /



Okno II

Okno II / izrez /

pika

Za angleško govoreči del sveta izraz korupcija (corruption) pomeni pokvarjenost, gnitje, trohnenje in razpad. Poleg naštetega seveda še podkupovanje oziroma podkupljivost. Kaj naj bi ta prefinjena tujka v domači rabi pomenila za Slovence, pa smo na sinočnjih Odmevih na TVS lahko slišali od predstavnika opozicijske Slovenske demokratske stranke (SDS) in predstavnika vsega ljudstva, namreč poslanca Zvonka Černača. Neženirano nam je povedal, da domnevno kupčevanje za poslanske glasove in zemljo med ministrom Pogačnikom in strankarskim veljakom Jelinčičem gotovo ni kaznivo dejanje, temveč kvečejmu nekaj nehigieničnega in spornega. Torej, za lastno preživetje (poslanske glasove) in posledično za ministrsko plačo bo visok javni funkcionar pod krinko strokovnosti podaril javno zemljo za javni projekt. Ta projekt pa bo na drugi strani poskrbel za preživetje (volilne glasove) in posledično za proračunska sredstva za strankarskega prvaka in njegovo stranko na- in po naslednjih parlamentarnih volitvah. DENAR ZA DENAR, torej. Ampak za sprenevedavega gospoda poslanca Černača, če smo mu natančneje prisluhnili, je pri vsem skupaj šlo le za 'nehigienično trgovanje' in 'sporno pogojevanje'. Saj je po njegovem vendar 'normalno, da si poslanci prizadevajo za sprejemanje čimboljših rešitev v javno korist'. In ker samo pet kupljenih glasov v državnem zboru še nikakor ne bi zadostovalo za ministrovo (raz)rešitev. Potreboval(i) bi večino. Res je, kar pravi poslanec Černač, kot je prav tako res, da nas ima vse skupaj za popolne bebce.
Podobno, kot nas imajo za bebce tudi tisti odvetniki, na katere se je sklicevala voditeljica TV Odmevov in za katere poslanskih glasovanj sploh ni mogoče povezovati s korupcijo. Mogoče res ne, saj morajo po slovenski ustavi predstavniki vsega ljudstva odločati zgolj po svoji vesti. Njihova vest pa je lahko 'tanka', lahko je 'kosmata', ali pa tudi 'zločinska'. Še vedno je vest, a ne?
Vse skupaj me spominja na lepkoustega Falstaffa, ki je z besedami še tako hude barabije spreminjal v junaštva. In najbrž sploh ni čudno, če je bil prav on ljubljenec elizabetinske dobe in predvsem angleške prioblastne drhali koncem XVI. in v začetku XVII. stoletja. Korupcija je bila namreč takrat vseprisotna, tako kot pokvarjenost, podkupovanje, gnitje, trohnenje in razpad.

Shujšani Falstaff; web