knjiga ana d.

Sein Kampf

Petek, 5. Junij 2009

Objavljeno v gledam tivi, sajber-pank | 8 komentarjev »

"Če torej verjamete v demokracijo, se morate potruditi, da bo lastnina čimbolj enakomerno porazdeljena med prebivalstvo," je pred šestdesetimi leti zapisal Aldous Huxley. Kaj pomeni to svarilo, če ga povežemo z nekaj manj kot dvajsetimi leti demokracije v Sloveniji? Najbrž se ne bomo prepirali, če brez kančka slabe vesti zapišem, da so véliki slovenski demokrati v tem času postavili sistem, ki je v popolni opreki z uvodnim napotkom avtorja negativne utopije Krasni novi svet. In kako se kaže ta sistem? Na najbolj neposredni in prostaški ravni se kaže seveda tako, da lahko v dvemilijonski demokratični skupnosti na primer bivši direktor banke v večinski javni lasti samo z nagrado za opravljeni mandat krepko preplača stroške vseh parlamentarnih strank za pravkar potekajočo volilno kampanjo v evropski parlament! In kaj to pomeni? Lahko nič, v sistemu univerzalne kupljivosti pa nič več in nič manj kot le protivesek taistega sistema – možnosti brezmejne koruptivnosti. Tako brezsramna družbena razslojenost si namreč lahko privzame katerokoli sprevrženo obliko. In če zdaj znotraj vseh naših kramarskih zgodb in podivjane slovenske stvarnosti poskušam misliti demokratično perspektivo evropskih volitev, lahko le ugotovim, da odločati žal ni več mogoče. Poskusite mi slediti.


Samo par let nazaj me ni niti najmanj presenetilo, ko so kuloarski jeziki na valu takratne “neoliberalistične” in “janšistične” evforije začeli raznašati govorice, da naj bi se prvo pero neoliberalnega amerikanizma Mićo Mrkaić in bivši zunanji minister Thaler po padcu liberalne demokracije pripravljala na ustanovitev nove in prave neoliberalne stranke. Ampak če na zadnjih volitvah nismo dočakali nove “antisolidarnostne stranke velikih poslovnežev”, smo zato dobrega pol leta po tem na predvolilnih plakatih le ugledali Zorana Thalerja kot prvaka, na katerega stavi “največja in najbolj solidarnostna stranka slovenske levice”. Obe navedeni informaciji gresta skupaj tako dobro kot suha voda in mrzel ogenj, vsled tega pa tudi odločitev predsednika vodilne vladne stranke Boruta Pahorja ne more biti razumljiva za zdravo (sensus communis) –, ampak žal le za bolano pamet. Vam bom razložil. Vodilna vladna stranka in zmagovalka na zadnjih parlamentarnih volitvah bo glede na veljavne zakonitosti pri gibanjih volilnega telesa na bližnjih evropskih volitvah domala brez vsakega dvoma dobila vsaj en mandat, lahko pa celo dva ali tri. Prvi strankin mandat bo glede na volilno zakonodajo in izbrano ekipo spet skoraj brez vsakega dvoma pripadel nosilcu te liste, to je Zoranu Thalerju. Glede na doslej povedano pa bi lahko bil na tem “izvoljivem” položaju praktično kdorkoli. Če sem samo malce nesramen, bi lahko bil to na primer Thalarjev bivši strankarski in ministrski kolega Dimitrij Rupel, ali pa celo bivši direktor Nove ljubljanske banke Marjan Kramar. Tudi tadva bi lahko na televiziji brez vsakega zardevanja promovirala univerzalni osebni dohodek. In smo se spet znašli na začetku pri vprašanju univerzalne kupljivosti, saj se  vsakemu razsodnemu človeku vendar mora zastaviti vprašanje, kako si je ta položaj zaslužil ravno Thaler, ki ga vse doslej nič-in-nikoli-in-nihče ni moglo povezovati s socialdemokrati? Ker sem v prejšnjem stavku zapisal “zaslužil”, bom v naslednjem vsekakor zapisal še besedo “plačal”. Ja, tako je, Thaler je v dobesednem ali prenesenem pomenu za svoj novi položaj v evropskem parlamentu socialdemokratom vsekakor moral nekaj “plačati”. To pa je lahko v slovenskem kramarskem svetu seveda karkoli. Najboljši posel za svetovljanskega podjetnika bi bila vsekakor povsem navadna denarna naložba. Saj, če bi prvi vladni stranki plačal samo uradno napovedane stroške za njeno volilno kampanjo, bi si glede na dohodke bruseljskih poslancev povrnil vložek in začel delati dobiček že nekje na polovici mandata. To pa seveda spet le v primeru, če povsem zanemarite profitabilne možnosti, ki jih za lobiste Thalarjevega kova na primer predstavlja že samo Bruselj kot lobistična točka vseh točk v sodobni Evropi. Mogoče bi lahko kdo tudi verjel, da bo Thaler svoj zapitek poplačal kar z uspehom na volitvah. Ampak to enostavno ne bo šlo. Prvič ne zaradi tega, ker je relativni volilni uspeh prvi vladni stranki zagotovljen že vnaprej. Drugič pa zato ne, ker verjamem, da vsak količkaj razsoden levi demokrat do te mere netransparentnega posla, v tej povsem podivjani in kramarski slovenski realnosti, nikakor ne bo kupil.

Zdaj pa se povsem upravičeno vprašajte, kakšen je smoter tega obupno dolgega prispevka. Da bi volili Thalerjeve najbolj izpostavljane nasprotnike in izbrance Janeza Janše? Ne se hecat, ti samooklicani véliki demokrati so v zadnjem mandatu na široko odprli še zadnje curljajoče pipe za narodovo razlaščanje in nastop nove oligarhije. Mislite, da vas mogoče prepričujem, naj izbirate med ostalo bogato kadrovsko ponudbo na bližnjih volitvah? Ne, ne, odločanja za manjše zlo na lanskih parlamentarnih volitvah me je bilo že doslej prevečkrat sram. Nič od tega, torej. Odgovorim vam lahko le na enak način, kot sem začel. Demokratično odločati oziroma voliti sploh ni več mogoče. Na vprašanje, kam vodi razslojevanje in vse večje manipuliranje z mišljenjem državljanov, namreč Aldous Huxley odgovarja, da v novo obliko nenasilnega totalitarizma. Saj, čeprav še naprej obstajajo volitve in parlament in vse podobne institucije, so to samo še povsem izpraznjene zunanje podobe … “O demokraciji in svobodi se bo razpravljalo na televiziji in v časopisih – vendar bosta ta demokracija in svoboda zgolj literarni prispodobi. Vladajoča oligarhična elita in njeni dobro izurjeni vojaki, policaji, proizvajalci misli in njihovi manipulatorji pa bodo medtem po svojih željah vodili predstavo.”

*Navedki povzeti po: Aldous Huxley; Krasni novi svet – revizija.

Zoran Pahor (psevdonim v nastajanju)

Objavljeno v gledam tivi, sajber-pank | Ni komentarjev »

Naj živita gripa in prašičja kriza

Ponedeljek, 4. Maj 2009

Vsaka poenostavitev je po svojem bistvu laž, vendar se je v zavidljivo kratkem času družbeni realnosti uspelo zbanalizirati do te mere, da je poenostavljanje postalo že kar resnica sama.


Zapisano vsekakor velja na globalni ravni, vendar je Slovenija uspela celoten proces družbene regresije izpeljati s takšno hitrostjo in učinkovitostjo, da jo je brez vsakega dvoma mogoče izpostaviti kot izjemno bleščeč eksemplar.

V dobrem desetletju tako imenovane slovenske demokracije se je namreč slabi desetini ljudi uspelo popolnoma polastiti tistih nekaj ventilov, prek katerih je mogoče napihovati finančne in vse druge družbeno-motivacijske balone, od pritiska v njih pa je odvisno tako dihanje kot tudi nehanje vsake skupnosti.

Če ne razumete, o čem pripovedujem, potem poglejte tam nekje med sedmo in osmo zvečer na Ljubljansko borzo in videli boste, s kakšno lahkoto in vsem ostalim v posmeh se napihuje zavoženi Istrabenzov balon. Ali pa se vprašajte, kako hitro vas je mogoče prepričati, da si na obraz nataknete masko in greste svoj eksistenčni strah namesto na cesto raje pestovat kar domov za štiri stene – kjer boste brez vsakega dvoma najbolj varni.

Bošta Turk (psevdonim v odhajanju)

Objavljeno v gledam tivi, berem cajtng, sajber-pank | Ni komentarjev »

nevarno NEVARNO

Petek, 24. April 2009

Kaj pa lahko počnem zdaj, ko so že Janševi udarniki v parlamentu začeli uporabljati žargon tržaških fašistov o fojbah po vzoru špageti-zgodovinijade Srce v breznu ???

Ja, pravzaprav ne morem nič, samo to, da se 27. aprila OB DNEVU OF v stilu upora proti okupatorju ODPRAVIM V LJUBLJANO ...

... in se udeležim PROTIFAŠISTIČNEGA SHODA FRONTE ZA SVOBODO SVETA !!!

Bošta Turk (psevdonim v odhajanju)

Objavljeno v potepanja, sajber-pank | Ni komentarjev »

Meduzina govorica …

Sreda, 22. April 2009

Baje bi moral okameneti pred Gorgoninim* pogledom, meni pa vedno pogosteje sapo jemlje Meduzina govorica …

... s katero mi UPRAVA Nove ljubljanske banke (NLB) na temo državnega reševanja t.i. tajkunske lastnine v obraz luča vedno nove sprenevedavosti in laži. Če je novonastavljeni PREDSEDBNIK UPRAVE NLB DRAŠKO VESELINOVIČ le kakšen mesec nazaj nepoučenemu slovenskemu občestvu še dobrovoljno pojasnjeval, kako zanemarljiv in bagatelen bilančni delež znotraj največje državne banke predstavljajo managersko-prevzemni krediti, nam je celotna upravniška falanga NLB ob nedavnem skupinskem pojasnjevanju razlogov za odlog plačevanja enega samega tovrstnega "kreditka v višini 150 MIO" povedala nekaj povsem nasprotnega. ČLAN UPRAVE NLB SLAVKO JAMNIK je namreč v nasprotju s svojim predsednikom na vso moč odkrito razložil, kako bi nasilno vnovčevanje založenih tajkunskih delnic "SEVEDA POVZROČILO VEČJO AL PA SPLOŠNO NELIKVIDNOST"... Če smo natančni, gospod Jamnik pravzaprav ni bil najbolj jasen, za kakšno oziroma kako grozljivo nelikvidnost bi v tem primeru šlo: za "večjo", "splošno", ali mogoče samo "dodatno"? Vendar pa to sploh ni važno, smisel Meduzinega pošastnega pogleda oziroma njene pošastne govorice je namreč samo v tem, da vas … se pravi nas … PRESTRAŠI do te mere, da vam … se pravi nam … OKAMENI SPOMIN.


Bošta Turk (psevdonim v odhajanju)

*Gorgone so mitološke pošasti s kačami namesto las in s pogledom, vsled katerega človek okameni. Imena treh strašnih sester so: Meduza, Steno in Evriala.

Objavljeno v gledam tivi, berem cajtng | Ni komentarjev »

BANKA SAMO ZA NAJBOGATEJŠE …

Sreda, 1. April 2009

… IN AVTOBUSI SAMO ZA ČRNCE ???

Roy Lichenstein

Bošta Turk (psevdonim v odhajanju)

Objavljeno v gledam tivi | Ni komentarjev »

Uzakonite požrešnost (ali Skozlani angel)

Sreda, 11. Februar 2009

Globalna gospodarska kriza ima prepolna usta. Ja, in iz teh vse prepolnih ust medijsko-politikantskega populizma pršijo na moč osvežujoče zahteve po nujnih spremembah v kapitalističnem vsesvetu. Spopad s požrešnostjo torej! Prijazno in lepo. Celo zelo prijazno ...

... Seveda gre pri tovrstni uspavalno motivacijski žlobudravščini že v osnovi za nesramno cenen deodorant, ki le še dodatno zasmraja že tako hudo strupen zadah iz požrešnega mordorskega golta. Vendar bom tokrat še bolj smrdljivo pasji od oblastnih cinikov samih in na drugo stran zidu ponižnosti postavim formulo, ki bo v svetu človekovih pravic na novih temeljih uzakonila požrešnost. Po uspešno opravljeni nalogi pa samo še prisežem, da pri zakonodajnem delu nisem sledil nobeni drugi temeljni listini, kot le svétemu besedilu spoštljivosti. Namreč na vso moč spoštljivemu odnosu do razmerij, ki jih je narava predpisala človeku.

FORMULA

Razmerje med najbolj revnim in najbolj bogatim osebkom znotraj človeške vrste v sklenjenem biotopu ne sme presegati razmerja med najbolj suho in najbolj debelo doraslo živaljo, ki je še sposobna opravljati osnovne življenske funkcije.

Torej ...

... to je fiziološki razpon človeške požrešnosti, ki se giblje tam nekje v razmerju 1 : 10 in začuda ne izgleda nič kaj prijetno, čeprav pa bo – ne bi verjeli – kot kulturni in civilizacijski standard lahko nastopil šele v primeru, ko oziroma če se bo človek kdajkoli v motni prihodnosti res uspel spremeniti v razumno žival. Ampak v tem trenutku nam nikakor ne kaže dobro, saj je celo naša majhna in povsem nova slovenska država razmerja javne požrešnosti zakoličila na povsem nečloveških 1 : 30, 1 : 50, 1 : 70 – ob upoštevanju nagrad in drugih privilegijev pri najbolj požrešnih pa zagotovo na 1 : ??? ...

Poskusite si zdaj predstavljati, kaj se bo zgodilo, če bi v skladu z načelom prave človeške mere uzakonili razmerje absolutne požrešnosti na 1 : 10. Zgodilo bi se marsikaj, predvsem ne bi več spoznali našega sveta. Kot prvo bi odmrla sindikalizem in boj za delavske pravice, smisel pa bi povsem izgubila tudi MBA-jevska direktorska menažerija … Za razvoj in dvig splošnega blagostanja bi si po naravnem avtomatizmu poslej zares prizadevali le najbolj sposobni in najbolj podjetni. Novo dodane vrednosti namreč ne bi več mogli iskati pri sosedih v stiski ali pri ljudeh in otrocih za pest riža tam nekje daleč na vzhodu ali jugu, temveč povsem drugje in mnogo globlje, saj bi samo na ta način lahko dvignili skupno družbeno bogastvo in skupaj z njim tudi lasten delež “desetice”. Posledično bi se seveda povsem spremenil osebnostni karakter uspešnežev in podjetnežev, namesto zavistno občudovani in upravičeno zaničevani, bi postali samo še obče spoštovani. Požrešnost bi pridobila na ceni. Osebna pobuda in konkurenčnost bi narasli, saj bi človeška vrsta poslej zares tekmovala z naravo v njenem najširšem pomenu, se pravi … tekmovali bi z vesoljem. Ob vsem naštetem pa bi v novem svetu začuda preživela solidarnost. Vkolikor ne bo že itak obsežena v uzakonjenem razmerju požrešnosti 1 : 10, pa sem prepričan, da v novem sistemu nikakor ne bom edini, ki se bo kar prostovoljno in solidarnostno pridružil tistim s statusno “enico” na materialnem družbenem dnu.

In kaj vam svetujem, kako ravnati ob soočenjih z vedno bolj nečloveško realnostjo v domovini in z njenimi najvidnejšimi domačimi predstavniki? Bi rekel da ne storite nič, saj vendar ne bomo pretepali požrešne živali ... Sam bom v prihodnje poskušal postopati nekako tako, kot ob vseh dosedanjih srečanjih z vsiljivimi psi: "Bejž ... bejž stran od mene ... in sram naj te bo!"

Bošta Turk (psevdonim v odhajanju)

Objavljeno v gledam tivi, berem cajtng, sajber-pank, o absolutnem | Ni komentarjev »

fizika za malo šolo

Torek, 3. Februar 2009

Živim med ljudmi, ki malikujejo MOČ.

Moč je sopomenka za SILO.

Sila ni drugega kot le dejavno ali latentno NASILJE.

Živim med ljudmi, ki častijo nasilje.

Pohabljena kala

Objavljeno v sajber-pank | Ni komentarjev »

Managerska osamosvojitev

Torek, 27. Januar 2009

Alighiero e Boetti

Zemljevid sveta

Če poskusim osmisliti plaz šokantnih podatkov o nagradah in prejemkih državnega direktorsko-nadzorniškega klana v razmerju do ostalih družbenih slojev, potem se mi s časovne distance slabih dvajsetih let zelo jasno pokaže samo to, da pri slovenski osamosvojitvi dejansko ni šlo za nič drugega kot le za uspešen managerski prevzem.

Vsekakor pa morate pojem managerja razumeti nekoliko širše ... moralno-etični prototip slovenskega managerja namreč ni Igor Bavčar, temveč začuda njegov dolgoletni strankarski kolega Dimitrij Rupel.

Bošta Turk (psevdonim v odhajanju)

Objavljeno v gledam tivi, berem cajtng | Ni komentarjev »

Kako izvaliti jajce?

Ponedeljek, 12. Januar 2009

Majhen deček tam nekje z roba Palestine me je vprašal:



“Hej ti … a mogoče veš, kako zvaliti jajce?”

“Ma ne, ne vem,” sem se zmedel …” ne vem, kako valiti jajca … vem pa … kako bogovi delajo ptiče.”

In sem mu povedal zgodbo.
"Veš, zgodilo se je tu nekje čisto blizu vas. V majhnem kraljestvu nekoliko više gori na severu je živel kralj Terej z ženo Prokne in sinčkom po imenu Itis. V času med žetvijo in novo setvijo je na obisk prispela Itisova teta in kraljičina sestra Filomela. Kljub zimi je bilo v mestu tisti čas nenavadno vroče. In za vse - razen za majhnega dečka, ki se je znal igrati - na moč dolgočasno. Nihče ne vé več prav, kako se je to zgodilo, ampak nekega popoldneva je kralj Terej svoji svakinji Filomeli storil silo in jo onečastil. Sestri sta se kralju maščevali tako, da sta zaklali fantka in iz njegovega mesa pripravili kraljevskemu očetu in možu večerno gostijo. Za kazen so bogovi nečloveško trojico spremenili v ptiče. Oče kralj je postal vdeb, teto Filomelo so spremenili v lastovico, kraljica mati pa se je spremenila v slavčkovo samičko, ki odtistihdôb neprestano poje otožne pesmice za umorjenim sinčkom..."

Ko sem utihnil, je palestinski deček zvedavo dvignil oči. In ko potem nisem nič nadaljeval, je malomarno in vprašujoče zategnil:



“Aaaa?”

“Ja, kaj aaa … nič!”

“Kaj pa Itis? V koga se je on spremenil?”


“Nič … on se ni spremenil v nikogar. On je ostal mrtev.”

Bošta Turk (psevdonim v odhajanju)

Objavljeno v o absolutnem | Ni komentarjev »

knjiga ana d.

Sein Kampf

Če verjamete v demokracijo …

Naj živita gripa in prašičja kriza

nevarno NEVARNO

Meduzina govorica …

BANKA SAMO ZA NAJBOGATEJŠE …

Uzakonite požrešnost (ali Skozlani angel)

fizika za malo šolo

Managerska osamosvojitev

Kako izvaliti jajce?

Kategorije

Zadnji komentarji

Arhivi

Rss oskrba