knjiga ana d.

Sliva postaja jagoda … na primeru graha.

Ker zakoni narave ne veljajo več … ko gre za interne zadeve.

• Mala vaja n a c i o n a l s t a l i n i z m a

Da bodo uvodno grafiti-basen lahko razumeli tudi otroci, najprej kratek in poenostavljen povzetek: Direktor neodvisnega časnika Delo, Danilo Slivnik, naj bi po intervenciji zunanjega ministra Dimitrija Rupla v karikirani maniri nekdanjega šefa sovjetske NKVD, Genriha Grigorijeviča Jagode, zaradi nesposobnosti predčasno odpoklical dopisnika Dela iz Avstrije, Matijo Graha. Novinar se je ob sklicevanju na veljavne zakone zatekel po pomoč na sodišče in se zavzel za odlog kazni vse do sprejetja dokončne razsodbe. Vendar z zakonskim varstvom ne bo nič, saj se je v zgodbo vpletel še odgovorni urednik neodvisnega časnika Delo v odhajanju, Peter Jančič, in dopisniku iz Avstrije prepovedal pisati o Avstriji. To, zgolj na prvi pogled absurdno prepoved, pa je seveda obrazložil na najbolj jasnega od vseh možnih načinov: zakon je vendar samo zakon in ne more posegati v pravila internega kaznovanja.

Da je odgovorni urednik neodvisnega časnika Delo v odhajanju podal dovolj tehten argument, je pod novim vodstvom nemudoma dokazala nacionalna tiskovna agencija (STA), ki odslej dalje očitno ne bo več objavljala protestnih izjav nacionalnega novinarskega sindikata (SNS) in nacionalnega novinarskega društva (DNS) o internih zadevah.

• Kratka zgodovina s t a l i n i z m a

Predvsem za otroke, ki še niso slišali za stalinizem, je nujno pojasniti, da so za ta zgodovinski fenomen značilni montirani sodni procesi, v katerih mora oblast oziroma tožilec v začetku sicer že vnaprej dobljenega kaznovalnega postopka spisati obremenilno obtožnico, ki nima nič skupnega z dejstvi oziroma resnico. Tako je na primer nedvomno modrega človeka treba obtožiti, da je rdeče barve, ali pa človeka, ki po vseh splošno sprejetih kriterijih krepko presega povprečje, določiti za nesposobneža. Obtoženi lahko potem pod grožnjami to vsiljeno laž sprejme za resnico in se jo nauči na izust, ali pa tudi ne ... Saj je za stalinistično logiko povsem vseeno, ali po najosnovnejši definiciji resnice pojem (beseda) ustreza predmetu (dejstvom) ali ne, izključni lastnik resnice je namreč oblastnik. To pa žal ne pomeni nič več in nič manj kot le to, da v nasprotju z vašim siceršnjim prepričanjem tudi vsakokratni pomen besed lahko povsem poljubno določa in sprevrača samo on sam. To, da mu je pri tem povsem vseeno, kako razumete resnico vi, in da se vam lahko roga v obraz, če iščete pomen v besedah ... temu se pravi oblastni cinizem.

Beseda je zakon ... in ... zakon je beseda. Prvi del trditve drži predvsem ob pogoju, da jo izrečejo hudo avtoritarni starši, ali narobe, da vanjo preveč zaupajo bodisi vajenci retorike bodisi mladi literati. Iz Kratke zgodovine stalinizma pa ste se doslej že lahko naučili, da morate drugo trditev iz uvodnega dvojca nujno brati z zamolčanim dodatkom: Zakon je (le) beseda! In ker zakoni niso nič več kot zgolj skupki poljubno nabranih besed, beseda pa je v izključni lasti oblastnikov, nam najbrž sploh ni več težko doumeti, kako to, da so oblastnikove interne oziroma njegove intimne zadeve lahko daleč pomembnejše od kateregakoli zakona. Hkrati seveda upam, da lahko po gornjih izvajanjih tudi brez težav razumete, da pri nespoštovanju zakonov tako s strani oblastnika kot s strani majhnih oblastničkov nikakor ne gre za tisto najhujšo bolezen demokracije, ki se ji z lepo tujko pravi anomija - tako po domače pa brezpravje. Ne, nikakor ne ... za nekaj drugega mora iti. Mogoče za interno politično epidemijo …

Za konec Kratke zgodovine bi bilo dobro, da se na pamet naučite še zunajkontekstualne besede našega kanclerja, ki jih je kot mlad zapornik zapisal v svarilo vsem mladim in vsem oblastnikom:

Branko Grims (psevdonim v odhajanju)