oko jame

Prišli so iz vzhodnih meglic in pozabe. Bili so brez barve, kot zrak, ki so ga častili, in voda, iz katere so se rodili. Oko jame, zazrto v sončevo pot, je blede lovce prvič ugledalo v času velikih zmrzali. Obstali so pred njim in čakali tri dni na gospodarico jame – da jo ubijejo, da ji vzamejo moč in kožuh in gnezdo. Skupaj s poznim soncem so njihove sence trikrat prestopile prag medvedkinega domovanja in tri noči so hladni in tihi kot lunini žarki molče čakali, da bes prelomi mesečevo zver. Potem je tista, ki prihaja in izginja s sveta kot luna, pridrla iz jame ter s svojimi srpastimi kremplji odprla prenekateri trebuh suvajočih lovcev, preden ji je skozi posekani kožuh odteklo toliko moči, da so njeno besnenje najprej izdale noge, za njimi pa se je pod točo kamenja in šilastih palic izgubil še glas.

Mogoče so njene oči še lahko videle trop človeških samic, ki so se po končanem boju pripodile iz gozda. In mogoče je za tem tudi njen jezik še zadnjič obliznil kožo človeških mladičev, ko so jih zmagoviti lovci prevlekli skozi njeno žrelo, da so ji vzeli še zadnji del njene moči in poguma. Vse to in še mnogo več pa je vsekakor videlo oko jame. Videlo je, kako se je unesel divji ples okoli premagane zveri, videlo, kako je trop pozneje pogoltnil tudi meso in pogum v boju padlih samcev ter prav tako videlo, kako je ob zadnji steni jame zgradil kamniti oder in se pred njim poklonil pred štrlečimi sekalci in belo kostjo mesečeve zveri.

Potem so nek dan lovci odšli in prešlo je precej časa, preden jih je oko jame zopet ugledalo. Mnogo pred njimi se je vrnila tudi mesečeva zver in ko so bledi lovci drugič obstali pred jamo, se je vse skupaj še enkrat zavrtelo. Čakali in tudi pričakali so jo, potem so spet odšli in se znova vrnili. Ponovilo se je tolikokrat, da bi vse to lahko bile tudi samo ponavljajoče se sanje velike jame na njeni poti skozi čas, če ne bi ob zadnji steni z vsakim obiskom bledih lovcev zrasel tudi beli oltar – še za dva očnjaka in še za eno kost.

 

 **   Izkopavanja v Potočki zijalki so poleg kamnitih in koščenih orodij pralovcev, ki so veliko jamo na južnem pobočju gore Olševe prvič obiskali pred približno 40-timi tisočletji, odkrila sledi, po katerih je mogoče soditi, da so ledenodobni prišleki gojili kult medveda. Poročilo arheologov namreč pravi, da so v globeli ob jamski steni odkrili skupino 20-tih lobanj jamskega medveda, ki nakopičene ena vrh druge niso zavzemale kaj več kot pol kubičnega metra prostora. Omenjeno skupino so obdajali kosi debelejšega grušča in manjših skal, vendar se arheologi bojijo izreči trditev, da je pri tem že mogoče govoriti o obzidavi. Za več starih kultur je medved veljal za lunarno žival, saj podobno kot mesec za določen čas izgine in se potem znova pojavi. Zaradi želje po identifikaciji je med kultno obredje prednikov spadalo tudi vlačenje novorojencev skozi zverske čeljusti. V tistem času se človeški rod še ni delil po barvi kože in človek tudi še ni prodajal “modrine neba in toplote zemlje”, temveč se je zahvalil za vsako odvzeto življenje ter lastno preživetje.

Dodaj odgovor / Leave a Reply