ni več upanja
Prav dobro vem, kje je tista luknja in kje je Kralj, saj vsako noč in vsak božji jutri neštetokrat po svoji glavi prehodim vso tisto prekleto pot, ki nas je vodila proti pogubi. Pet nas je odšlo tisto jutro. Prijateljev. In prepričan sem, da je vsak od nas prav dobro vedel, kako ga bomo po vseh dolgotrajnih iskanjih tistikrat zares našli. Filip in Florjan sta nas vodila, čeprav danes vem, da bi lahko hodil prvi katerikoli od nas, pa bi vseeno našli vse skrite prehode in na koncu brez vsakega začudenja tudi obstali pred vhodom v njegovo pribežališče. Nikjer ni bilo strahu, ko smo na senčni ploščadi prižgali smolnice in v povsem enakem vrstnem redu, kot smo prišli, pogumno vstopili v podzemlje. Rahlo začudenje nas je prevzelo najbrž šele takrat, ko se je že kar za prvim zavojem pred nami razprla dvorana, sredi katere je na kamnu sedel osamljeni Kralj. Nobene mize, nobene vojske in spremljevalcev. Dremava kronana glava mu je slonela na križu dolgega meča, po tleh okoli ostre konice pa se je kot kača zvijala tanka brada. Obstopili smo ga in mislim, da nihče sploh ni nič spregovoril, še najmanj karkoli o tem, da ga je potrebno odnesti na sonce ali zbuditi. Mogoče je bila kriva samo osuplost, da je povsem sam in nič večji od nas. Ne vem, kdo ga je prvi zagrabil. In tudi tega ne, da bi kdorkoli ukazoval, ko smo ga skupaj s tnalom prevrnili ter začeli vleči proti izhodu. Bil je povsem bel, ko je njegov kamen obsijala luč dneva in smo ga pred votlino znova postavili v prvotni, zasanjani položaj. Še vedno nismo spregovorili in napetost v nas je rasla hkrati s polzenjem sončnih lis, ki so se spuščale po skalah na levi strani od mračnih vrat v podzemlje. Sončni žarek se je najprej dotaknil njegovega temena, pravzaprav razmrščenega kodra, ki je predstavljal vrh častitljive figure. Isti trenutek nas je tudi prvič spreletel srh, saj je ob dotiku toplote beli Kralj začel siveti, kot bi ga namesto sonca oplazile sence. Budil se je, vendar se razen sivenja, ki se je po dotlej trdem telesu spuščalo skupaj s sončno lučjo, ni spreminjalo nič drugega. Ko se je sonce dotaknilo zadnjega pramena dolge brade, ki se na koncu ni več zvijala v kolobar, ampak bežala nekam stran, se je iz prepadnega useka na ploščad ob votlini dvignil vrtinčasti veter ter objel nas in prebujajoči se kamen v naši sredi. Zračni vrtinec je dvignil oblak ostre pršeče meglice in ko smo si uspeli zaščititi oči ter zopet spregledali, nas je prešinila resnična groza, saj je zračni srk kot po nekakšnih ovojih brisal kraljevo telo in ga pred našimi zgroženimi očmi spreminjal v prah, ki nas je silil na kašelj. Ni dolgo trajalo, ko so se po ploščadi kačasto podili le še krajši in daljši repki sivega peska in smo si med odkašljevanjem stepali obleko ter brisali solzne oči, v katere pa se je takrat že selilo strahotno spoznanje in obup ob neznosni dokončnosti našega dejanja.
Ob spoznanju, da smo dobri veri navkljub zagrešili strašen zločin nad vsemi prihodnjimi rodovi, smo v nedoumljivi blaznosti nemalo za tem z novim v nebo vpijočim zločinom in krvjo dokončno zapečatili našo nesrečno usodo. Jošt, najmlajši med nami, ni znal sprejeti prekletstva. Ko je Filip s prstenim obrazom ter sikajočim šepetom izdavil: “Pri življenju in smrti naših še nerojenih otrok prisezimo, da nihče od živih iz naših ust ne bo nikoli slišal strašne resnice,” je fant začel najprej povsem nerazumljivo blebetati ter nemalo za tem s strašnim glasom tuliti. “Neeee, ne… povedati moramo … kje so, da ni Matjaža … da ni več upanja…!” se je iztrgalo iz njega. In potem, ko je z bolščečimi očmi preskočil z obraza na obraz ter najbrž v vseh nas ni mogel najti nič več od volčjega strahu, je odskočil ter začel bežati v breg proti ozkemu prehodu. Prvi ga je dosegel Filip in za njim še mi, ostali … Stali smo potem, štirje prestrašeni hudiči na morilskem begu pred grozečim besom naroda in kri z naših krempljev se je lepila z ostanki kamene moke, ki jo je okoli naših stopal še kar naprej gonil tisti neznosni popoldanski veter.
Zelo daleč je vse to. Samo jaz sem še ostal in čeprav se tudi sam od tistega dneva nisem več dotaknil ženskega telesa, zaman čakam na odrešitev. Sedaj sem povedal in le upam lahko, da je s tem vse poravnano in vse izpolnjeno ter bo tudi moja duša končno lahko zapustila to prekleto kletko.
* Zapiske na drobečem se sivem papirju, ki začuda niso bili zapisani v narečju, temveč v dokaj čudnem slovenskem pravopisu, sem našel med brskanjem po ostankih skrivnostnih ruševin na južnem pobočju Pece. Čigava bi lahko bila skrita brunarica s kamnitimi temelji in luknjo, v kateri se je zavit v nekakšne cunje skrival sivi zveščič, ne ve nihče. Le stoletna ženica z ene od kmetij v Topli se je megleno spominjala, da so ji nekoč davno pripovedovali o petih pogumnih fantih, od katerih je eden med skalami na gori izgubil življenje, ostali štirje pa vso svojo srečo. Zapiske sem prepisal in na številnih neberljivih mestih tudi dopolnil, vendar sem povsem prepričan, da na vseh praznih mestih stojijo ravno tiste besede, ki jih je pred mano zapisal nekdo drug.