knjiga ana d.

In če se sedaj - dan ali dva potem - sprašujem, kaj mi je ostalo po vsej tisti hudi muki, se lahko od vsega skupaj spomnim samo še treh reči in enega samega nauka.

Najprej mi v misel skoči predstavnik ljudstva, ki je na prvi pogled tako gladek, da se misel pri njem sploh nima na čem ustaviti. Vendar se začuda ravno v njem skriva vsa sprevrženost slovenske politiške realnosti. V el-de-esovski eri je bilo mogoče opaziti kar nekaj podobnih modelov, vendar je najbolj kurantni izdelek sodobne politiške scene brez dvoma es-de-esovski poslanec Černač. To je tisti vladni poslanec s presežno minutažo, ki je kar govoril in govoril ... in začuda kar dobro mu je šlo ... ampak le do tistega trenutka, ko ga je retorična samozaslepljenost zglajenega kamna povsem zavedla in ga še isti hip odvrgla na trdi beton licemerja, zlaganosti in neverodostojnosti. Govorim o parlamentarnih govorancah v zvezi s fenomenom proslulih predvolilnih brezplačnikov Ekspres in Slovenski tednik, ki v teh ubožnih časih brez kanca žurnalistične dostojnosti brijeta norce iz vseh slovenskih gospodinjstev. Čeprav je nedvomno zdaj že tudi zadnji gospodinji jasno, od koga prihajata in za koga si prizadevata tista dva strankarska časopisa brez pravih naslovov, to niti najmanj ni zmotilo poslanca Černača, da se ne bi še on ponorčeval iz vseh slovenskih gospodinjstev ter se ob sklicevanju na nedokazljivost starševstva povsem gladko ogradil od obeh kilavih otrok lastne partije. Sam pa se od tistega trenutka dalje sprašujem, ali se takšen juristično sprenevedavi predstavnik ljudstva sploh kdaj zave, kako je s tovrstnim licemerjem znotraj konteksta svojih predhodnih razprav postal za vsakega malo bolj občutljivega gledalca povsem neverodostojen in da je s tisto kratko zastranitvijo pritisnil pečat zlaganosti na vsa svoja pretekla in prihodnja motoviljenja.

Potem se spomnim preklapljanja z daljincem. Iz parlamentarne dvorane sem med tistim truda polnim dnem ob 19. uri namreč skočil še na našo nacionalko. Tam sem po prizadetih vladnikih in nič manj nesrečnih poslancih videl še finskega kriminalista, ki vodi preiskavo korupcijske afere v Patriji. In me je po vnovični vrnitvi v parlament povsem zmedlo, ko sem tam spet naletel na našega prvega ministra. Precednik Janez sicer res ni želel prav nič pripovedovati o tem ... ampak nam je pač zaradi svoje pregovorne poštenosti potem vseeno čisto vse povedal. Vse tisto namreč, kar so mu med dnevnimi kramljanji povedali finski precedniki ... pa uni finski ... pa še drugi finski... In res sem bil čisto nesrečen, ker vse tisto, kar so mu povedali vsi tisti finski ... nekako ni šlo vkup s tistim, kar je pred tem na slovenski televiziji povedal uni finski ... kriminalistični one.

Čisto nazadnje pa se po tistem čisto izgubljenem dnevu na temo Domovine lahko spomnim le še razmišljanj o tem, kako čudno zares deluje ta moja majhna copy - paste nacija. Brez vsakega dvoma so nam vsem skupaj všeč velike zgodbe o velikih tujih novinarjih in dramatičnih ščitenjih virov. Pravljice pač ... nič čudnega, saj smo vendar majhni. Š čitenje vira namreč ne pomeni nič drugega kot le to, da je novinar do te mere prepričan v družbeni pomen predstavljenih dejstev, da bo za zaščito globokega grla, pridobljenih podatkov in lastne verodostojnosti pripravljen iti tudi v zapor. O fak ... tu pa gre že za romantiko in načelnost, mi Slovenci pa smo po restavraciji kapitalizma in razglasitvi svobodnega trga samo še praktični. Seveda smo globoko v sebi sposobni tudi zares velikih zgodb, ampak kdo ... kdo za hudiča nam lahko v tako zajebanih časih jamči uspeh ... In ščitenje vira lahko za posledico prinese tudi tožbo in zapor in ... in mogoče potem ... nekoč, čeprav v daljni prihodnosti ... tudi ni zagotovljene zmage in je celo mogoče, da se zares velika zgodba izrodi v kaj čisto majhnega. A ni ... mogoče ... ravno naš Janez najbolj živ dokaz za to? Kolikokrat se nam je že pokazalo, kako smo čisto zares premajhni za izvirnost ... Nikoli, ampak res nikoli se nam ne moreta zgoditi renesansa ali romantika ... kaj takega je samo za velike ali mrtve ... Mi pa smo mali in lačni in moramo budno in predvsem zelo previdno čakati ... čakati na tisto .... da se kaj zgodi! Potem ... potem pa moramo biti čim hitrejši, da najprej pritisnemo tipko copy ... in takoj za tem še tipko paste ...

Ne ne ... nikakor nisem pozabil na nauk: S a m o z a t o k e r s m o t a k o p r e k l e t o m a j h n i, s o n a j b r ž t o l i k o v e č j i t u d i v s i t i s t i f i l t r i, s k a t e r i m i s i p r e k r i v a m o d e j a n s k o s t!