Kdo je Ana Brez Joka … Ana D?

Pred časom se mi je v komentarjih oglasila Ana, ki je ravno zobala prve češnje in NI JOKALA ob Ani D. Ko sem ji odgovarjal na komentar, sem bil prepričan, da vem, kdo je Ana, ki je vzela v branje Ano D in sem jo posvaril, da gre za trpečo knjigo polno joka. Zdaj pa sem par dni nazaj srečal Ano, za katero sem verjel, da je Ana Brez Joka … Pa ni bila!

Malo me mede sedaj. Ker prek komentarjev na blog nikakor ne morem do Ane Brez Joka … pa z Ano D sploh nimava kaj dosti bralcev. Hmm, še s tistima dvema “prijazno-prijateljskima recenzentoma” bi se najraje kar stepel … Sta hotela brati mene, ne pa Ane D.

Torej, Ana Brez Joka, če se boš še kdaj pomudila na tej strani, oglasi se prosim na mejl darcc.dretnik@gmail.com. Saj najbrž veš, pisuni in knjige so prosjaki.

Darč

12 komentarjev na “Kdo je Ana Brez Joka … Ana D?”

  1. d pravi:

    Nisem Ana Brez Joka, sem samo D. Ker po branju knjige morda malo odvisniško in prebujeno radovedno vsake toliko čase pošpegam na blog, me je zadnje pisanje spodbudilo, da se spet oglasim. Čudi me, da ni več dogajanja, z več strani, saj duhovita in evokativna izbira besed dostikrat poziva h komentarju oziroma v človeku prebudi gon, da bi tudi sam bil/postal pisun. However, morda – samo preblisk, bolj čustven kot premišljen – so vrstice preveč samozadostne in ne odpirajo dialoga. Poante so zašiljene in stojijo, nekje pa lebdi – spet subjekivno doživeto – nek “rechthaberisch” stav. Kar tako govoreč, dialoga radi ….

  2. darč pravi:

    Hudo lucidna … ta tvoja subjektivna zapažanja o samozaverovanosti. Če nič drugega, jih deliš vsaj še z nekom. Čeprav, da se že vnaprej opravičim, je za to domnevno rechthaberisch tonsko lestvico najbrž kriva zgolj moja odvisnost od sušija … haha … od njegovih okusov in oblik, od njegove forme in vsebine. Ko sem namreč najboljšega prijatelja pozval, naj kritično oceni klokotanja v mojem kanalu, mi je odvrnil: Kako naj te pa grajam .. ko si tako japonsko prečiščen in samozadosten?

    Dragi D, le poskusi ta odgovor ne-razumeti kot hvalisanje, ampak samo kot strogo, brezsramno in neizprosno samokritiko.

    Darč

  3. d pravi:

    Kakršnokoli opravičevanje nikakor ni potrebno, te itak razumem, saj se sicer ne bi oglašala. Nerazumevanja imam hvalabogu na pretek around, čeprav se včasih vremena malo zjasnijo – kot na primer te dni, ko imam silno potrebo po komunikaciji. Kot previdno, a pedantno rečeno – me je vzpodbodla (navidezna) samozadostnost in ne samozaverovanost, pa tvoj komentar, da ni prav kaj dosti bralcev. Med drugim pišem tudi zato, ker se mi zdi, da si preveč neizprosen do sebe in bi morda lahko bil brez škode malo manj. Seveda vse to “dozdevanje” temelji na branju tvoje knjige, ki se mi zdi za slovensko literaturo zelo ok, predvsem pa me je zatangirala in upam, da boš še naprej pisaril. Poleg tega o blogih ne vem dovolj, pa sem mislila, da so namenjeni komunikaciji interesnih skupin oziroma like-minded people. Malo ti moram parirat v poliglotstvu, also bis dann!

    P.S.: Poslušam Herberta Grönemeyerja in se veselim prodorne nemške samokritičnosti.

  4. darč pravi:

    Hej D,
    skoraj prepričan sem, da si uganila pravo glede blogov in blogarjev. Tudi meni se dozdeva, da pri njih še največ štejejo komentarji oziroma odzivi. Ampak to je skoraj tako dolgočasno kot življenje samo. Obsedena hlastanja po odzivih … pa daleč naokoli nas nobenega zadovoljnega solipsista, haha. Okej … ne zezam se, od vseh počutij mi je čisto zares še najbolj všeč radoživost. Vendar slednja – čeprav za koga tudi v nasprotju z njenim pomenom – nikakor ne izključuje soliranja, niti ne rabi aktivnega partnerja. Govorim ti o svojem Kanalu, ki ga čutim podobno kot Ano D. Guda je dobiti kakršenkoli odziv, prav tako dražljivo pa je tudi pomisliti, da se po tvojih nizih iz besed sprehaja misel nekoga, ki ga ne boš nikoli spoznal.

    Prosim prosim, oglasi se še kaj.
    Darč

  5. d pravi:

    No, soliranje je vedno in posod možno tudi v popolni anonimnosti in neobjavljanju. Brez bralstva lahko solipsistično pisarimo raznorazne dnevnike in smo do konca radoživi v svoji samotni popolnosti. Tvojo knjigo in blog pa razumem tudi kot izraz potrebe, da bi segel v druge, jih malo razburkal in pregnal dolgčas. In da bi za to bil po možnosti pohvaljen.

    Morda se sprašuješ o mojih motivih za tole aktiviranje – tudi sama se sprašujem … Menda so podobni kot tvoji, pregnati dolgčas, izreči, stopiti iz utirjenega in se za spremembo spet malo predati obsedenosti besedičenja kar tako: ne za dnar, ne za slavo, ne za pobeg.

    Hm, a naj res še kdaj kaj napišem? Tole je ob vseh dvomih posledica dvakratnega prosim, ki sem ga razumela dobesedno.

  6. darč pravi:

    Vedno me razumi bukvalno in nikoli ne boš zgrešila.

    Besedičenje kar tako je zelo v redu, ob predpogoju seveda, da iz vsakega drugega stavka zaprši vsaj malo sline.

    Orošenih kozarcev in vlažnih oči si Ana D in Kanal ne zaslužita, vse ostalo pa je malo preveč.

    Najbrž samo zato, ker ne poznam hvaležnosti, sem se navadil, da se najbolj razvesilim pohvale samemu sebi.

    Najraje se igram.

  7. ana pravi:

    in čeprav od drugod ne šteje enako: pohvala za zadnji stavek :)

  8. darcc pravi:

    Ha Ana,
    hvala … sem se že sam sinoči tud pohvalu ravn za tisti stavek.

  9. d pravi:

    Malce sem pri sebi zanalizirala, kaj pomeni takle bloganje. Zapik. Ne glede na to, ali ima človek življenje von einer Fülle oder einer Leere gefüllt, išče zapik in ko ga najde, se k njemu vrača. Za-pik. A se zapičimo v nekaj statičnega, kjer si obetamo šteti rezultate in si malo odpočiti v imuniteti od lova? Zapik je vedno enak, po svoji funkciji. Kaj statičnega obljublja blog? Novo dinamiko ali dinamiko sploh. In to virtualno. Krepijo se glave in zasloni, es gibt auch noch gewisse Gefühle dabei. Igra, pravta. V različnih zasedbah, z različno kostumografijo in musko.

    Reproduciram en song:
    angst vor der geschichte / angst vor sich selbst / sich in sich zurückzuziehen /aus angst vor der welt // angst auszubrechen / sich zu blamieren / sich auf’s eis zu wagen / angst zu erfrieren / / angst zu verblöden / vor der endgültigkeit / sich an alles zu gewöhnen / aus angst vor der zeit / angst zu verblöden / bereits mundtot zu sein / angst stellt ruhig / angst kriegt klein / angst braucht waffen / aus angst vor dem feind / obwohl keiner so recht weiß / wer ist damit gemeint // angst überholt zu werden / angst vor konkurrenz / angst vor der dummheit / vor ihrer intelligenz // angst als methode angewandt / das einschüchtern ist geplant / angst stellt ruhig / angst kriegt klein / angst voreinander / angst ‘rauszugehen / wir sind uns alle verdächtig / angst in die augen zu sehen // angst vor gefühlen / angst vor zärtlichkeit / angst aus erfahrung / zuviel vertraulichkeit // angst zu verblöden … // angst ferngelenkt zu werden / angst vor dem aus / angst es allen rechtzumachen / angst frißt auf // angst sich zu wehren / angst alleine zu sein / angst vor der angst / wir schlafen ein //

    Eksihibicionizem in vojerizem. Happening?

  10. darcc pravi:

    Draga D,
    zame virtualno in blog nista oče in sin, ampak, če na vsak način hočem izpeljati to primerjavo do simpatičnega konca, postem sta lahko le v podobnem razmerju kot veter in sveti duh … haha.

    Želim ti povedati, da je blog le nus-produkt virtualnega … da v njem ni nič navideznega. In tudi nič patološkega ali artističnega. Zato prosim oprosti, ker zame ni stvar ne prve ne druge in ne tretje možnosti iz tvojega zadnjega stavka. Je zgolj kanal, torej tehnična možnost, da se opredeljujem do obdajajoče me realnosti brez ciklostila in tiskarne. To nikakor ni nekaj, kar bi nadomestilo moje dnevniške zapiske ali beležnice, temveč le moj stenčas ali fanzin … kar ti je pač ljubše. Podobno kot nekoč film ali TV bi lahko imel tudi blog strašne potenciale pri družbenem osvobajanju. Vendar sem prepričan, da enako kot pri filmu in televiziji ti potenciali ne bodo uporabljeni, temveč samo zlorabljeni. Blog so Rousseaujeve mokre sanje … haha.

    Zgrešila si. Blog ni moj dnevnik, ki ga kažem tebi, blog je samo moj kanal, skozi katerega lahko brez posredniških filtrov povnanjam svoj javni jaz. Tako idealistično, veš … tako demokratično. Demokracije ne bo šele takrat, ko bo imel vsak državljan svojo puško, demokracija bo zaživela šele po tistem, ko bo imel vsak vaščan svoj blog … haha … bi najbrž rekel kakšen politikantski bedak. Ne ne, jaz pa ne, blog je nekaj mnogo bolj drobljivega. Razpade namreč tisti hip, ko se njegove besede spremenijo v besedičenja ali v intimistična nakladanja. Zato zlato pravilo: nikoli ne zlorabi bloga za svoj dnevnik!!

    Toliko o mojem osebnem odnosu do blog-fenomena, zdaj pa še nekaj o virtualnem. Apak to ti bom podal pa kar v blog-formi:

    Naslov:
    SEDAJO V KLOPI OTOŽNOSTI …

    Blog txt:
    Melanholija Cyber cafeeja … V tiste klopi z ekrani sede radoživi otrok in razbija lastno mesto v boju, v veseli mreži s svojimi sošolci. Potem nekoč sošolcev ni več in sede sam v klop otožnosti. Sedi – kava in cigaret in juice – sam pred pred bannerjem, ki bi ga rad poljubil in ogrel … Pa ne gre, ohlajena, preveč ohlajena in tuja sta si.

    Nadaljevanje:
    Hej, hvala za prestrašeni song, ampak jes lahko žal po nemščini samo tipam, tako zelo mal kot en zelo slaboviden gospod brez očal. Knjiga Ana D, ki si jo prebrala, sodi po vsej verjetnosti v žanr t.i. avtofikcije. V njej ne predstavljam svojega osebnega odnosa do niti enega živečega človeka, no, do precednikov že … Ampak nekatere lastnosti pri tistem nesrečnem Peripatu pa so čisto moje … haha … in tudi tisto o poznavanju jezikov: … “V tujih jezikih sem obupno slab. In samo zato, ker je v meni precej več tevtonskih genov kot v povprečnem Avstrijcu, se v nemško govorečih deželah zgolj iz egalitarističnega principa poskušam sporazumevati izključno v slovenščini ali angleščini.”

    Kakorkoli, do strahu imam pa vseeno zelo izdelano stališče. Lahko ga poiščeš v Ani D ali pa pri S. Bellowu, ki pravi nekako tako: Zajebi strah, strah spreminja ljudi v bele sveče!

    Piši mi še kaj,
    Darč.

  11. d pravi:

    Ej, tudi jaz sem si dovolila gostovati v tvojem kanalu z avtofikcijo. Poudarek na avto-, morda manj poudarek na fikcijo. Moj zadnji komentar se ni več ukvarjal s tabo, ampak že s sabo. Upam, da ne bo izpadlo kot zlorabljanje tvojega prostora. Ne ugibam več, kaj ti in zakaj, ampak sem se omejila na I-messages. Fajn se mi zdi tu pisat, ker imam vsaj enega pozornega bralca. Ko ti bo dojadilo, pa kar povej.

    Žal mi je, da pri pesmi angst ni slišati glasbe – morda ti ne bi zvenela tako prestrašena, meni zveni precej osvobojeno oziroma osvobajajoče. Verjetno v kontekstu celega CD-ja.

    No, skratka, tle sem zarad komunikacije, ne želim te analizirat. Fajn te je tud brat, ker tako drzno vihtiš besede.

    Glede izogiba posrednikov te čisto razumem; edino, kako dosežeš bralstvo? No, pa sem spet pri tem, kar me bega: praviš, da povnanjaš svoj javni jaz – torej, zaboga, te mora obdajati javnost???

    Lep dan dons.

  12. darcc pravi:

    Zaboga D,
    ti si se nekje ujela in zapletla … Očitno tam daleč nazaj, ko sem nekaj kao pojamral o nebranosti, a ne?? Jaz se rad mlo poigram in mi je tisto takrat samo nekako sedlo v tekst, sicer pa sem z obiskom in odzivi – neposrednimi in posrednimi – povsem zadovoljen. Zen budistična maksima iz vrta Tsukubai /I learn only to be contented/ mi je zelo blizu in jo z veseljem raztegnem še na svoj odnos do bloga. Nikakor pa ne razumem, po kakšni logiki bi se moralo “povnanjanje mojega javnega jaza” nujno vezati na nekakšnega imaginarnega množičnega sprejemnika – javnost. Prek bloga se opredeljujem do nekaterih javnih tem. Včasih ljudem govorim, včasih pa ljudem pišem. V tem času me precej več ljudi prebira kot pa posluša. Tista javnost, ki mede tebe, pa je najbrž tisto nekaj, na kar se tako radi sklicujejo politiki in mediji … Ampak, kot sva nedavno tega pogovor o tej temi sklenila s prijateljem, takšna javnost ni nič drugega kot le PRAZNO OKO.

    Musko si bom pa dobodel.
    Darč

Dodaj odgovor / Leave a Reply