Kdo za vraga je Rupel in kdo Dimitrij?
Kaj je to nekonsistentnost oziroma nezveznost, lahko - dragi starši - najlaže naučite svoje otroke na primeru slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Pri tem gospodu namreč v vsakem malo daljšem govoru proti Ruplu odločno nastopi Dimitrij, če pa že to ne, potem vsaj Dimitrij skoči v hrbet Ruplu.
Sinoči na vročem stolu TVS je na primer minister Rupel povedal, da je bila odtujitev depeše ministrstva za zunanje zadeve o tistih dokaj čudnih pogovorih med slovenskimi in ameriškimi diplomati navadna "tatvina", objava taistega spornega dokumenta v časniku Dnevnik pa "zelo neodgovorno dejanje".
Nekaj minut za tem pa je na taistem stolu, s katerega se - mimogrede - minister Rupel ni dvignil niti za trenutek, gospod Dimitrij povedal, da so zaposleni v državni upravi pač dolžni služiti samo svoji državi, "nobeni drugi državi in tudi nikomur drugemu ne".
Če zadnja Dimitrijeva trditev drži - in z njo se najbrž strinjate - potem nikakor ne more držati prva Ruplova trditev. To pa zato, ker naj bi bila ključna vloga medijev v demokratičnih družbah ravno stalni nadzor nad ravnanjem državne uprave in državnih funkcionarjev. In kaj je v spornem primeru drugega storil dnevnik Dnevnik, kot da je z objavo dokumenta in spremnim komentarjem opozoril javnost na to, da državna uprava in njeni funkcionarji glede na zapise v spornem dokumentu in še posebej glede na ton zapisanega ne delujejo v interesu svoje države in njene javnosti, temveč po nareku in v interesu neke druge države in v interesu neke druge javnosti.
Ob opisanem protislovju, ki zelo jasno kaže na ministrovo anahrono dojemanje razmerij med javnostjo in državo v demokratičnih družbah, vas je najbrž povsem nepotrebno spomniti na neko drugo odtujitev državnega oziroma strogo zaupnega vojaškega dokumenta v tistih davnih davnih časih, ko so bili začuda minister in ministrstvo, ljudstvo in narod, mediji in partija še ENO - J in B in T in Z pa povsem DRUGO. Pri vprašanju, kje je bil takrat Dimitrij in kje za hudiča je bil Rupel, mi tokrat ne gre za nič drugega kot le za simpatično retorično figuro?
Š e to, če si slučajno niste zapomnili vprašanja ob telefonski anketi na sinočnjem vročem stolu: opredeljena javnost se je z 71 odstotki proti 29 odstotkom izjasnila zoper priznanje kosovske neodvisnosti.