knjiga ana d.

IN POTEM najbrž ni minil niti dober teden od vehementnega nastopa prvega slovenskega diplomata, ko sem lahko v dnevnem tisku prebral zaupna-poslovno-božična navodila Združenih držav Amerike taistemu predsedujočemu zunanjemu ministru Evropske unije glede kosovskega vprašanja.

IN POTEM ... IN POTEM slovenskega Gospoda ministra dan ali dva pozneje spet opazim na misiji v Bruslju, kjer v vlogi prvovrstnega BRANJEVCA Z NAČELI poskuša kupiti Nizozemsko in še koga, da bi Srbiji vsaj na videz odpustili nekaj njenega krvavega mednarodnega dolga z nazivnim imenom general Mladič ter ji z nekakšno poceni papirno koncesijo prodali sicer tako željeno članstvo v Evropski uniji. In to navkljub temu, da se Srbija V NAROBE SVETU, v katerem živi, te svoje želje vsaj po prepričanju slovenskega zunanjega ministra niti ne zaveda. Najbrž podobno kot se V NAROBE SVETU, v katerega nas tako uspešno peha minister Rupel, niti mi ne zavedamo, kako nas le dober teden kasneje naš prvi diplomat povsem drugače kot prvič prepričuje, da za sprejem v Evropsko unijo ne prosi Srbija, temveč ravno narobe, da mora vendar Evropska unija hlepeti in prosjačiti za včlanitev Srbije. Ali pa mogoče ta naš komični Gospod spet ne ločuje prav dobro med transnacionalnim in nacionalnim in zasebnim ...

KAJ JE VENDAR NAROBE S PRVIM DIPLOMATOM V NAŠ I DRŽAVI, se skupaj z mano najbrž sprašuje še kar nekaj državljanov. In moj odgovor, s katerim lahko potolažim sebe in vas, je sila preprost: Nič, že od nekdaj je tak!

Pravzaprav nam lahko prav Gospod minister Rupel s svojo osebnostjo še najjasneje pokaže, kaj se je zgodilo z miniaturno slovensko družbo po tistem, ko jo je v upravljanje iz rok Golobičeve LDS prevzela Janševa SDS. Tako kot nekdanjega ljubljanskega župana in zunanjega ministra iz vrst LDS njegov prestop v vrste Janševe SDS nikakor ni mogel preoblikovati v samemu-sebi-lastno nasprotje, na enak način tudi Janševa SDS navkljub samodeklariranemu nasprotju nikoli ni mogla biti KONTRA, temveč je bila in je še vedno zgolj ULTRA - LDS. Niso zelo liberalni - ampak samo neoliberalni, niso zelo grešni - ampak samo pregrešni, niso samo bizarni - ampak le zelo banalni. Torej, zlatouste in zmuzljive F(r)AKINE iz eldees so zamenjali B(r)UTALCI iz esdees, ki v skladu s svojo naravo niti ne verjamejo, da so kaj bolj pametni, ampak so začuda samo prepričani, kako so manj neumni in bolj nasilni od vseh nas ostalih.

Razlogi za omenjeno odločitev, ki je sicer v tem trenutku ne potrebuje nihče drug razen mene, tičijo v nesprejemljivo brutalnem slogu, ki si ga vedno znova privošči aktualna oblastniška nomenklatura in ki sta ga v nesramno izčiščeni obliki na sinočnjem opozicijsko-pozicijskem tivi-soočenju predstavljala minister za kulturo Vasko Simoniti ter njegov koposlanec (in žal tudi moj psevdo-nomni soimenjak) Branko Grims. Če sem odkrit, me je v minulem tednu na nacionalni televiziji iz trdnega spanca rahlo zdramil že medijsko-uredniški živžav na vročem stolu, sinočnji odmevi taiste brutalne žlobudravščine iz ust ministra ter njegovega kolega pa so dokončno razbili še moj težko vzdrževani dremež. Nekaj od tistega, kar smo lahko slišali, je moral imeti v mislih Ortega y Gasset, ko je pred domala stotimi leti pisal o tem, da Evropejci povsem po nepotrebnem svoje bojazljive poglede še kar naprej upirajo proti vzhodnim horizontom, saj se moramo po novem plašiti le še vertikalnih vdorov lastnih barbarov.