knjiga ana d.

Pozdravljena Gau,

potujva torej naprej po slikah iz Knjige Ane D – ali da bo razumljivo še za ostale gledalce – nadaljujva z vizualiziranjem slik iz Peripatove in Redaktorjeve glave. V katerem od teh dveh je več mene, mi je vsak dan vse manj jasno … Vsem trem pa je – če seveda sledimo knjigi – skupno navdušenje nad Paulom Kleejem in Walterjem Benjaminom.

Paul je ustvaril sliko:

• Paul Klee,
  Angelus Novus /31.8 x 24.2 cm/ 1920
  indijsko črnilo, barvna kreda in rjavi premaz na papir

Walter je to isto sliko kupil in ji samo z besedami dodal sijajen oplesk:

(...) Ena izmed Kleejevih slik se imenuje Angelus Novus. Na njej je upodobljen angel, ki se namerava - tako je videti - odmakniti od nečesa, v kar strmi. Njegove oči so razširjene, usta odprta in peruti razpete. Tak mora biti videti angel zgodovine. Njegovo obličje je obrnjeno v preteklost. Kjer se pred nami kaže veriga dogodkov, tam vidi on eno samo katastrofo, ki nepretrgano kopiči ruševine na ruševine in mu jih luča pred noge. Gotovo bi rad zastal, obudil mrtve in razbito zložil skupaj. Toda iz raja veje vihar, ki se je ujel v njegove peruti in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko kup razvalin pred njim raste v nebo. Ta vihar je tisto, čemur pravimo napredek. (...)

• Walter Benjamin; Izbrani spisi (SH 1998)

Redaktor je v prologu Knjige Ana D že ob prvem opisu osrednjega romanesknega lika (Peripat) uporabil oboje – tako Kleejev papir in barve kot Benjaminov oplesk. Paul in Walter sta umrla leta 1940, prvi naravne in drugi nasilne smrti. Na begu pred nacističnim Gestapom si je namreč v Pirenejih sam vzel življenje. Angel je baje predstavljal naj- vrednejšo stvar iz njegove zapuščine. Ob nakupu naj bi zanj odštel protivrednost tridesetih dolarjev, danes pa je sestavni del zbirke izraelskega muzeja v Jeruzalemu …

Knjiga Ana D (PROLOG; stran 14):

(...) Prikimal sem in se še enkrat zazrl v nebogljeno postavo. V tistem trenutku sem lahko spet videl celoten obraz in tudi prvič opazil nenavadne rumenkasto zelene oči, pri katerih me je najbrž zaradi otrplosti celotnega telesa prevzel čuden občutek, da sploh ne gledajo naprej, temveč nekam daleč nazaj. 'Kot Kleejev Angelus Novus ali drugi Janusov obraz, zazrt v preteklost,' sem osuplo pomislil. (...)

• Kovanec (225 – 212 BC) s podobo boga Janusa iz časov rimske republike. Starorimsko božanstvo začetka in prehodov ima dva obraza, od katerih je prvi zazrt v preteklost in drugi v prihodnost.

(nadaljevanje prihodnjič)

Obiskovalka s pankrtskim imenom Gau je v komentarju na Temne češnje zapisala: ... Ana D se dotika slik in vedno se mi zdi, da bi jih bilo dobro tudi videti. Mogoče na blogu, Ana D? ...

Ker sem ravno takrat razmišljal o sprevrženem življenju Ane D, sem pobudo – naj vizualiziram slike iz Peripatove glave – brez zadržka sprejel. Ampak … to sploh ni tako enostavno …

Iz Asjine žalostne pesmi (Knjiga Ana D, str. 297):

(...) Tisti most in tisto mesto sta kot rdeča nit mojih postaj. To, da čakam, da stojim kot deklica z melonami. (...)

Marko Jakše; Blind melons (101 x 91 cm, olje na furnirju)

Iz IX. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 251):

(...) Dobil sem katalog Nea Raucha in tri razglednice: Gojevo radiranko El sueno de la razon produce monstruos, Dürerjev bakrorez Die Melancholie in njegov rjavi tuš Bacchanal mit Silen. Rada je imela monografije, še posebej Abramsa. Ogledoval sem si razglednice in razmišljal o njenem izboru, ona pa je veselo klepetala. O različnih stvareh. (...)

Francisco de Goya;
El sueno de la razon produce monstruos
(215 x 153 mm, radiranka in akvatinta)

Albrecht Dürer;
Die Melancholie I.
(242 x 191 mm, Kupferstich)

Albrecht Dürer;
Bacchanal mit Silen
(298 x 433 mm, Feder in Braun)

Iz XIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 353):

(...) V kabinetu sem listal Rauchov katalog iz Albertine. Slišal sem zvonec in Otrokove drsajoče korake. Slišal sem, kako sta v stanovanje vdrla Princeskino žvrgolenje in Bedakovo brenčanje. Ko bom odšel iz sobe, bo brošura ostala razpeta. Kot metuljeva krila v mirnem dnevu brez vetra. Na straneh 44 in 45. Živopisno. Užaljeni mislec zapušča mesto ekonomije in se s počiščenih ter v led ujetih tovarniških ulic odpravlja v zasneženo pobočje. Ne bo mu hudega, kristalaste vode belega morja se čudežno razpirajo pred njegovo silo. Ne bo mu treba gaziti na polno, njegov lastni duh mu dela pot in odmetava visok sneg izpred nog. Vendar opazovalci neme drame ostajamo v suspenzu. Ne moremo vedeti zatrdno, kam bo zavila njegova pot. Med neskončnim številom možnosti nam avtor ponuja predvsem dve. Lahko da bo mislec za nesrečnim mestom ekonomije zavil na levo, kjer v hladni luči javne razsvetljave pri koncu globoke soteske stoji umobolnica, ali pa se bo podal navzgor v ledeniško pobočje gore, sredi katerega fantazmagorično žari zlagana obljuba rožnate pagode. (...)

Neo Rauch; Amt (268 x 200 cm)