knjiga ana d.

Kar čutim lahko … kako bo to res dober psevdonim, Peter Jambrek, psevdonim v nastajanju namreč. Pseudo-nomno ime Peter sem izbral brez težav, saj se mi v spominski bazi drenja več kot preveč dinastičnih in pravljičnih Petrov. S priimkom sem imel malo več težav, vendar nikakor ne resnih, saj se mi je ob gledanju tivija po odstopu gospoda Janka Prunka zaradi domnevne tajkunizacije visokega šolstva, kar sam od sebe ponudil moj nekdanji profesor marksistične sociologije. Gospod Jambrek se je namreč takrat pred kamerami – moram priznati, da sicer z nekakšno čudno ironijo in s še bolj čudnim posmehom – najprej samoprepoznal za naslovljenca Prunkovih očitkov in se takoj za tem tako rekoč samotajkuniziral. Vse do pred nekaj dnevi me je presenečala in čudila tako pokončna in samozavestna drža v stilu bušido etike pri nekdanjem gospodu ustavnem sodniku. Od tistega trenutka pred nekaj dnevi – ko pa sem spet prek nacionalne tivi videl in slišal, da je sistem že sprožil vse potrebne mehanizme kaznovalne politike zoper gospoda Prunka – od tistega trenutka dalje pa v meni ni prav nobenega dvoma več, da pseudo-nomni priimek Jambrek ustreza prav vsem kriterijem za tvorjenje psevdonimov, predstavljenim v sklopu mojega zloglasnega bloga ‘572’.

Kar čutim … na koži čutim … da bo to res dober psevdonim.

Peter Jambrek (psevdonim v nastajanju)

Alegorija družbene stratifikacije / SLO; XXI.stol

Peter Jambrek (psevdonim v nastajanju)

Nekaj se je moralo zgoditi ... tukaj na Vošnjakovi, pri hotelu Lev... Stara profesionalna etiketa je čez noč izgubila na veljavi. Dobro vzgojeni službeni šoferji še naprej ustrežljivo ponujajo, Gospodje pa zavračajo in nočejo več sedati sami na zadnje sedeže svojih limuzin. Po novem raje sedijo tam spredaj, bliže vozniku ...

Branko Grims (v odhajanju)

Kaj je to nekonsistentnost oziroma nezveznost, lahko - dragi starši - najlaže naučite svoje otroke na primeru slovenskega zunanjega ministra Dimitrija Rupla. Pri tem gospodu namreč v vsakem malo daljšem govoru proti Ruplu odločno nastopi Dimitrij, če pa že to ne, potem vsaj Dimitrij skoči v hrbet Ruplu.

Sinoči na vročem stolu TVS je na primer minister Rupel povedal, da je bila odtujitev depeše ministrstva za zunanje zadeve o tistih dokaj čudnih pogovorih med slovenskimi in ameriškimi diplomati navadna "tatvina", objava taistega spornega dokumenta v časniku Dnevnik pa "zelo neodgovorno dejanje".

Nekaj minut za tem pa je na taistem stolu, s katerega se - mimogrede - minister Rupel ni dvignil niti za trenutek, gospod Dimitrij povedal, da so zaposleni v državni upravi pač dolžni služiti samo svoji državi, "nobeni drugi državi in tudi nikomur drugemu ne".

Če zadnja Dimitrijeva trditev drži - in z njo se najbrž strinjate - potem nikakor ne more držati prva Ruplova trditev. To pa zato, ker naj bi bila ključna vloga medijev v demokratičnih družbah ravno stalni nadzor nad ravnanjem državne uprave in državnih funkcionarjev. In kaj je v spornem primeru drugega storil dnevnik Dnevnik, kot da je z objavo dokumenta in spremnim komentarjem opozoril javnost na to, da državna uprava in njeni funkcionarji glede na zapise v spornem dokumentu in še posebej glede na ton zapisanega ne delujejo v interesu svoje države in njene javnosti, temveč po nareku in v interesu neke druge države in v interesu neke druge javnosti.

Ob opisanem protislovju, ki zelo jasno kaže na ministrovo anahrono dojemanje razmerij med javnostjo in državo v demokratičnih družbah, vas je najbrž povsem nepotrebno spomniti na neko drugo odtujitev državnega oziroma strogo zaupnega vojaškega dokumenta v tistih davnih davnih časih, ko so bili začuda minister in ministrstvo, ljudstvo in narod, mediji in partija še ENO - J in B in T in Z pa povsem DRUGO. Pri vprašanju, kje je bil takrat Dimitrij in kje za hudiča je bil Rupel, mi tokrat ne gre za nič drugega kot le za simpatično retorično figuro?

Š e to, če si slučajno niste zapomnili vprašanja ob telefonski anketi na sinočnjem vročem stolu: opredeljena javnost se je z 71 odstotki proti 29 odstotkom izjasnila zoper priznanje kosovske neodvisnosti.