ustrahovalci

15 januar 2013

O ustrahovalcih skoraj da ne gre več izgubljati besed. V zadnjih dveh mesecih je bilo povedanega in prikazanega toliko tega, da smo jih že osvobojeni, pa četudi se oni tega morebiti še ne zavedajo. Osvobodili smo se jih z besedo in gesto; prelomljen je zadnji pečat in vrata med svetovoma živih in mrtvih so se za nekaj časa znova odprla - in to bolj zares kot zgolj v prispodobi. Vloge tistih, ki so nas opljuvali za zombije, so dokončno mrtve, čeravno na videz še vedno obstajajo. In še nekaj časa bodo. Ampak ne več za nas. Na drugi strani pa smo mi – njihovi živi mrtveci – v uporu postali bolj živi kot smo bili kdajkoli doslej. In bomo ostali. Če – in dokler si bomo le drznili ...

 

                                                         sedmi-peccat

sedmi pečat

 

Ustrahovalci so ljudje, ki ne strašijo za zabavo. Ne, oni strašijo za svoj račun, za lasten dobiček. Največ jih je že od vekomaj med nosilci politične in ekonomske moči ... v demokratičnih družbah vsekakor največ med nosilci javnih pooblastil.

O ustrahovalcih res ne gre več izgubljati besed. Ali pač, tako ... samo za arhiv. Da bomo vedeli in videli, s kom in kako globoko smo se znašli vsega dobrih dvajset let od začetka.

Prvi ustrahovalec je predsednik naše vlade, Janez Janša. To je tisti človek, ki tolikokrat rohni proti divjim privatizacijam, pa je ravno on tisti-isti, ki naj bi izpeljal prvo divjo privatizacijo v državi. Demokratična država je – najenostavneje povedano – mehanizem, ki naj skrbi za javno dobro. In nič drugega kot javno dobro je bilo tudi vso tisto orožje, ki je v herojskih časih naše zgodovine odpotovalo na jug, denar od njega pa se je namesto v državni proračun prelil v zasebne žepe. Osamosvojitev smo ljudje razumeli kot odpiranje in širjenje javnega prostora, več človekovih pravic oziroma enake pravice in dolžnosti za vse – dobili pa smo nekaj diametralno nasprotnega, oženje, omejevanje in izničenje javnega in javnosti. Pod kakšnimi zvezdami je rojena država, če svojo pot začne s krajo same sebe?

Drugi ustrahovalec - manj brutalen in bolj premeten - je predsednik našega državnega zbora Gregor Virant. To je doktor prava in prvi človek našega zakonodajnega telesa, ki nam je nemalo pred izvolitvijo na ta visoki položaj javno izpovedal, da tisto, "kar je zakonito, nikoli ne more biti neetično ali nemoralno". Če ne razumete, povedal nam je, da so vsi zakoni, ki so jih v minulih dvajsetih letih sprejeli poslanci in poslanke, tako etični (dobri) kot moralni (nravni). In mi že ves ta čas živimo v čudovito etični in moralni družbi, a ne? A zdaj razumete? Če še vedno ne, vam povem, da je pač ločevanje med notranjimi (etika in morala) ter zunanjimi zakoni vsekakor ena od prvih lekcij osnovne pravne izobrazbe. Ampak, četudi je tako prostodušno priznal, da teh osnov ni nikoli absolviral, pa ima gospod Virant etično in etičnost vseeno na jeziku domala vsak televizijski dan. In iz te ne-etike po vsej verjetnosti tudi izvaja svoj ustrahovalni neoliberalistični etos, po katerem je treba čim prej prodati in sprivatizirati vse javno, vse skupno – da bomo bolj dobri in bolj učinkoviti, da ne bomo že kar jutri mrtvi.

Prva dva ustrahovalca povezuje zanimiva osebnost – namreč naš nekdanji ustavni sodnik in notranji minister in – sedaj bodite posebej pozorni – po mnenju mnogih najvidnejši oblikovalec slovenske ustave dr. Peter Jambrek. Res nimamo sreče, demokratično ustavo nam je pripravil gospod z nadimkom Vito, za katerega se je pokazalo, da naj bi bil še pred tem v totalitarističnih časih ovaduh tajne politične policije Udbe. O tem v javnosti raje ne govorimo, ker nas je preveč sram. Pa še nekaj je. Dokument o Vitovi zavrženosti je prišel na dan šele po tistem, ko se je pred zadnjimi volitvami gospod Virant ob Jambrekovi podpori razšel z dotakratnim skupnim prijateljem gospodom Janšo. Omenjeno dejstvo žal kot dlan z izproženim kazalcem kaže na to, da je obremenjujoče gradivo o Vitu priromalo v medije iz skritih arhivov Janševe ESdeES. To pa zato, ker bi se sicer moralo pojaviti že mnogo prej, najkasneje pa vsekakor takrat, ko so visoki funkcionarji 'slovenske pomladi' prvikrat podpisovali pisne izjave o nesodelovanju s komunistično tajno policijo. Tudi o tej logiki v javnosti raje nikoli ne bomo spregovorili, ker nas je čisto zares preveč sram.

Med ustrahovalce, ki sicer prav vse delajo le za skupno dobro Slovenije, sodi tudi na videz komična figura Karla Erjavca. To je človek, ki je že zdavnaj izgubil ali pa nikoli ni imel občutka za razliko med javnim in osebnim. Resne države med t.i. državotvornimi resorji posebno pozornost namenjajo zunanjemu ministrstvu. Diplomacija si je že zdavnaj ustvarila močan mit, po katerem lahko na tem področju uspešno delujejo le izbranci, posebej za ta namen izobraženi, svetovljansko široki in intelektualno superiorni ljudje. V naši državi aktualnega zunanjega ministra nismo pobrali kar na cesti, ampak še slabše, položaj šefa nacionalne diplomacije si je med povolilno partijo izsiljevalskega pokra določil kar sam. In ker je po naravi pavliha, ki je že zdavnaj zamešal osebno in javno, ni najbrž nič čudnega, če brutalno uničevanje vsega javnega - od šolstva do zdravstva - razume kot osebna in vladna prizadevanja za dobrobit Slovenije.

Pri ustrahovalcih tipa Turk in Gorenak velja izpostaviti dve stvari. Če prvi s skrbjo za nacionalno preživetje opravičuje drastična krčenja v javnem šolstvu, ob tem pa z lažnimi sklicevanji na zaveze iz koncesijskih pogodb širi zasebno šolstvo, je to zame zločin zoper državo. Pri drugem ministru je problem bolj kompleksen, čeprav tudi pri njem predvsem osebnostne narave, saj človek očitno ne premore nobenega občutka za protislovja in paradokse. Pri poskusih narodnega zastraševanja se najprej zmoti in protestnike označi za 'ilegalce'. Ker dovolj hitro ugotovi oziroma mu drugi pomagajo ugotoviti, da bo pri tem najbrž šlo za absurd in da ima v slovenskem narodnem spominu oznaka 'ilegalec' izrazito pozitivne konotacije – vzame besedo hitro nazaj. Vendar ga to ne izuči. V birokratski zagnanosti ga v drugo ne prehiti beseda, ampak dejanje. Ker mora na vsak način nekoga kaznovati, je začel iskati organizatorje 'spontanih protestov'. In jih je našel, brez težav seveda prvega med protestniki, ki je javno spregovoril: Uroša Lubeja. Si predstavljate, Lubej bo kaznovan, ker je na protestih - ki v demokratičnih družbah predstavljajo javno izrekanje osebnega prepričanja oziroma nasprotovanja-, prvi spregovoril. Tovariša Tomaža Ertla ne more biti sram za prejeto državno odlikovanje, lahko pa ga je sram za njegovega miličnika Gorenaka. In še koga.

O gospe Ljudmili Novak bom na tem mestu zapisal samo tisto, kar ste ravnokar prebrali.

MI zombiji & ESdeES

27 december 2012

ESdeES nam je dala vedeti: Če so že v carski in Gogoljevi Rusiji dobičkonosno kupčevali z 'mrtvimi dušami', potem lahko v Janševi demokratični Sloveniji še toliko bolj nekaznovano mešetarimo z 'živimi mrtveci'. Ta stranka (+ partnerji) nas na svetovnih tržnicah res že predolgo prodaja kot dodobra usmrajeno meso po dampinških cenah, tako da me je resnica iz njenih elektronskih ust neskončno vzradostila. Osvobodila me je. Kot pač vsaka resnica. Jaz sem zombi in mi smo zombiji. To drži kot pribito. Če jaz ne bi bil oziroma če mi ne bi bili 'živi mrtveci', potem tudi takšne groteskne karikature demokratičnih strank ne bi mogle živeti dlje od ene slovenske pomladi.

In začuda celo neodvisni doktorji (sociologije?) na multimedijskem portalu MMC niso čutili nobene potrebe po kakršnemkoli delanju sile lastni stroki, ko so si v svojem komentarji tak bistrovoljno oceniti sposobni bili, kak dasiravno v popolnosti derži ESdeES-ovska nagóda o 'vstaji zombijev', ali zaderžati bi se jim treba bilo v tem časi bar malo in nikarte kar čez zob pljuniti taiste očite resnice derhali vu gobec.

naslednjič: USTRAHOVALCI

NAČELNO

20 december 2012

Vsak lopov in vsak sodnik lahko brez resnih težav najde opravičilo in primerno razlago za svojo odločitev. Razlika med njima je samo v tem, da se sodnik – tudi ustavni sodnik -, ki v dveh enakih primerih odloči povsem nasprotno, še isti hip spremeni iz sodnika v lopova. Lopov takšne sreče žal nima.

naslednjič: USTRAHOVALCI

?a-o-bankah?

12 december 2012

Če skorumpirana politika prodaja skorumpirane banke, je to nekaj povsem razumljivega, saj je le tako korupcija spet na dobičku in njen trajnostni razvoj zagotovljen. Malo težje je razumeti narod oziroma celo nacijo brez ene same banke, ki bi lahko finančno podpirala morebitne državno-nacionalne strateške usmeritve. Ampak to slejkoprej ne more biti problem, če gre za državo brez vsake strategije.

O bankah nima smisla izgubljati besed, saj nam je nedolgo tega od vlade povsem neodvisni družboslovec, dr. Urban Vehovar, kar prek nacionalne televizije dal vedeti, da je treba največjo slovensko banko prodati Deutsche Bank in nikomur drugemu. In šlus.

Ne, o bankah res nima smisla izgubljati besed. Saj lahko občani in občanke Slovenije glede na potrebe naroda že jutri prispevamo vsak po en evro ter ustanovimo čisto novo SLOVENSKO HRANILNICO.

Spet vas imajo za norca

10 december 2012

V tem trenutku lahko pred ljubljanskim magistratom upravičeno protestirajo le slovenski neonacisti na čelu z gospodom Gorenakom in Gospodom Janšo.

Žargon pravšnjosti

10 december 2012

 

 

 

 

 

 

 

V javni prostor so vpeljali nov žargon - žargon vulgarnosti - ki mora po sami naravi reči opljusniti tudi njih same. Zato pravim: V Butalah je nenazadnje lahko tudi Janez župan.

strahokracija

6 december 2012

Brez vsakega vprašanja ali opozorila so nas po slabih dvajsetih letih povsem na tiho preselili iz demokracije v strahokracijo (fobokracija). Ta oblast nas straši kadar in kjer le ima priložnost; to pa samo zato, da bi lahko ob dovolj zastrašenih ljudeh v miru in brez motenj dokončala svoj zavratni posel: razdelila in spri-vatizirala celoten javni prostor.

Podoba minulih let – če jo za jasnejši pogled le malo poenostavimo – kaže sila klavrno sliko. Pokaže se namreč, kot da nam je bila demokracija potrebna samo za to, da si je bilo pod krinko 'ljudstva' mogoče razdeliti slovenski patrimonij ter razlastiti domala vseh pravic velik sloj najbolj nebogljenega in nezaščitenega 'ljudstva'. Zdaj smo se znašli v strahokraciji, kjer se plenjenje po 'kanglerjevski' metodi seli v globino in širino javnega prostora; njegova posledica pa ne bo nič drugega kot razlastitev in pokoritev novega velikega dela 'ljudstva'.

Sprašujem se, kaj pride potem, po vladavini strahu? Ne vem, mogoče strahovlada (dominatio crudelis)!

 

Partizan in država

25 junij 2012

Država, v kateri so prepovedani partizanski prapori, ni moja država.

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Država sem Janez

22 junij 2012

Če sem pravilno doumel drevišnje poročanje narodne televizije, potem sta ob slavnostni obeležitvi enaindvajsetletnice slovenske samostojnosti največja poraženka zadnjih parlamentarnih volitev (SDS) in najmanjša zmagovalka taistih volitev (NSi) vsega pol leta po svojem velikem porazu in še večji zmagi le uspeli dokončno sprivatizirati državo. Veselo in smešno, vredno krohota, ampak je pa tudi resno …

part(y)

part(i)

 

oko jame

1 junij 2012

Prišli so iz vzhodnih meglic in pozabe. Bili so brez barve, kot zrak, ki so ga častili, in voda, iz katere so se rodili. Oko jame, zazrto v sončevo pot, je blede lovce prvič ugledalo v času velikih zmrzali. Obstali so pred njim in čakali tri dni na gospodarico jame – da jo ubijejo, da ji vzamejo moč in kožuh in gnezdo. Skupaj s poznim soncem so njihove sence trikrat prestopile prag medvedkinega domovanja in tri noči so hladni in tihi kot lunini žarki molče čakali, da bes prelomi mesečevo zver. Potem je tista, ki prihaja in izginja s sveta kot luna, pridrla iz jame ter s svojimi srpastimi kremplji odprla prenekateri trebuh suvajočih lovcev, preden ji je skozi posekani kožuh odteklo toliko moči, da so njeno besnenje najprej izdale noge, za njimi pa se je pod točo kamenja in šilastih palic izgubil še glas.

Mogoče so njene oči še lahko videle trop človeških samic, ki so se po končanem boju pripodile iz gozda. In mogoče je za tem tudi njen jezik še zadnjič obliznil kožo človeških mladičev, ko so jih zmagoviti lovci prevlekli skozi njeno žrelo, da so ji vzeli še zadnji del njene moči in poguma. Vse to in še mnogo več pa je vsekakor videlo oko jame. Videlo je, kako se je unesel divji ples okoli premagane zveri, videlo, kako je trop pozneje pogoltnil tudi meso in pogum v boju padlih samcev ter prav tako videlo, kako je ob zadnji steni jame zgradil kamniti oder in se pred njim poklonil pred štrlečimi sekalci in belo kostjo mesečeve zveri.

Potem so nek dan lovci odšli in prešlo je precej časa, preden jih je oko jame zopet ugledalo. Mnogo pred njimi se je vrnila tudi mesečeva zver in ko so bledi lovci drugič obstali pred jamo, se je vse skupaj še enkrat zavrtelo. Čakali in tudi pričakali so jo, potem so spet odšli in se znova vrnili. Ponovilo se je tolikokrat, da bi vse to lahko bile tudi samo ponavljajoče se sanje velike jame na njeni poti skozi čas, če ne bi ob zadnji steni z vsakim obiskom bledih lovcev zrasel tudi beli oltar – še za dva očnjaka in še za eno kost.

 

 **   Izkopavanja v Potočki zijalki so poleg kamnitih in koščenih orodij pralovcev, ki so veliko jamo na južnem pobočju gore Olševe prvič obiskali pred približno 40-timi tisočletji, odkrila sledi, po katerih je mogoče soditi, da so ledenodobni prišleki gojili kult medveda. Poročilo arheologov namreč pravi, da so v globeli ob jamski steni odkrili skupino 20-tih lobanj jamskega medveda, ki nakopičene ena vrh druge niso zavzemale kaj več kot pol kubičnega metra prostora. Omenjeno skupino so obdajali kosi debelejšega grušča in manjših skal, vendar se arheologi bojijo izreči trditev, da je pri tem že mogoče govoriti o obzidavi. Za več starih kultur je medved veljal za lunarno žival, saj podobno kot mesec za določen čas izgine in se potem znova pojavi. Zaradi želje po identifikaciji je med kultno obredje prednikov spadalo tudi vlačenje novorojencev skozi zverske čeljusti. V tistem času se človeški rod še ni delil po barvi kože in človek tudi še ni prodajal “modrine neba in toplote zemlje”, temveč se je zahvalil za vsako odvzeto življenje ter lastno preživetje.