Če verjamete v demokracijo …
-
Anselm Kiefer;
Lesena soba"Če torej verjamete v demokracijo, se morate potruditi, da bo lastnina čimbolj enakomerno porazdeljena med prebivalstvo," je pred šestdesetimi leti zapisal Aldous Huxley. Kaj pomeni to svarilo, če ga povežemo z nekaj manj kot dvajsetimi leti demokracije v Sloveniji? Najbrž se ne bomo prepirali, če brez kančka slabe vesti zapišem, da so véliki slovenski demokrati v tem času postavili sistem, ki je v popolni opreki z uvodnim napotkom avtorja negativne utopije Krasni novi svet. In kako se kaže ta sistem? Na najbolj neposredni in prostaški ravni se kaže seveda tako, da lahko v dvemilijonski demokratični skupnosti na primer bivši direktor banke v večinski javni lasti samo z nagrado za opravljeni mandat krepko preplača stroške vseh parlamentarnih strank za pravkar potekajočo volilno kampanjo v evropski parlament! In kaj to pomeni? Lahko nič, v sistemu univerzalne kupljivosti pa nič več in nič manj kot le protivesek taistega sistema - možnosti brezmejne koruptivnosti. Tako brezsramna družbena razslojenost si namreč lahko privzame katerokoli sprevrženo obliko. In če zdaj znotraj vseh naših kramarskih zgodb in podivjane slovenske stvarnosti poskušam misliti demokratično perspektivo evropskih volitev, lahko le ugotovim, da odločati žal ni več mogoče. Poskusite mi slediti.
Samo par let nazaj me ni niti najmanj presenetilo, ko so kuloarski jeziki na valu takratne "neoliberalistične" in "janšistične" evforije začeli raznašati govorice, da naj bi se prvo pero neoliberalnega amerikanizma Mićo Mrkaić in bivši zunanji minister Thaler po padcu liberalne demokracije pripravljala na ustanovitev nove in prave neoliberalne stranke. Ampak če na zadnjih volitvah nismo dočakali nove "antisolidarnostne stranke velikih poslovnežev", smo zato dobrega pol leta po tem na predvolilnih plakatih le ugledali Zorana Thalerja kot prvaka, na katerega stavi "največja in najbolj solidarnostna stranka slovenske levice". Obe navedeni informaciji gresta skupaj tako dobro kot suha voda in mrzel ogenj, vsled tega pa tudi odločitev predsednika vodilne vladne stranke Boruta Pahorja ne more biti razumljiva za zdravo (sensus communis) -, ampak žal le za bolano pamet. Vam bom razložil. Vodilna vladna stranka in zmagovalka na zadnjih parlamentarnih volitvah bo glede na veljavne zakonitosti pri gibanjih volilnega telesa na bližnjih evropskih volitvah domala brez vsakega dvoma dobila vsaj en mandat, lahko pa celo dva ali tri. Prvi strankin mandat bo glede na volilno zakonodajo in izbrano ekipo spet skoraj brez vsakega dvoma pripadel nosilcu te liste, to je Zoranu Thalerju. Glede na doslej povedano pa bi lahko bil na tem "izvoljivem" položaju praktično kdorkoli. Če sem samo malce nesramen, bi lahko bil to na primer Thalarjev bivši strankarski in ministrski kolega Dimitrij Rupel, ali pa celo bivši direktor Nove ljubljanske banke Marjan Kramar. Tudi tadva bi lahko na televiziji brez vsakega zardevanja promovirala univerzalni osebni dohodek. In smo se spet znašli na začetku pri vprašanju univerzalne kupljivosti, saj se vsakemu razsodnemu človeku vendar mora zastaviti vprašanje, kako si je ta položaj zaslužil ravno Thaler, ki ga vse doslej nič-in-nikoli-in-nihče ni moglo povezovati s socialdemokrati? Ker sem v prejšnjem stavku zapisal "zaslužil", bom v naslednjem vsekakor zapisal še besedo "plačal". Ja, tako je, Thaler je v dobesednem ali prenesenem pomenu za svoj novi položaj v evropskem parlamentu socialdemokratom vsekakor moral nekaj "plačati". To pa je lahko v slovenskem kramarskem svetu seveda karkoli. Najboljši posel za svetovljanskega podjetnika bi bila vsekakor povsem navadna denarna naložba. Saj, če bi prvi vladni stranki plačal samo uradno napovedane stroške za njeno volilno kampanjo, bi si glede na dohodke bruseljskih poslancev povrnil vložek in začel delati dobiček že nekje na polovici mandata. To pa seveda spet le v primeru, če povsem zanemarite profitabilne možnosti, ki jih za lobiste Thalarjevega kova na primer predstavlja že samo Bruselj kot lobistična točka vseh točk v sodobni Evropi. Mogoče bi lahko kdo tudi verjel, da bo Thaler svoj zapitek poplačal kar z uspehom na volitvah. Ampak to enostavno ne bo šlo. Prvič ne zaradi tega, ker je relativni volilni uspeh prvi vladni stranki zagotovljen že vnaprej. Drugič pa zato ne, ker verjamem, da vsak količkaj razsoden levi demokrat do te mere netransparentnega posla, v tej povsem podivjani in kramarski slovenski realnosti, nikakor ne bo kupil.
Zdaj pa se povsem upravičeno vprašajte, kakšen je smoter tega obupno dolgega prispevka. Da bi volili Thalerjeve najbolj izpostavljane nasprotnike in izbrance Janeza Janše? Ne se hecat, ti samooklicani véliki demokrati so v zadnjem mandatu na široko odprli še zadnje curljajoče pipe za narodovo razlaščanje in nastop nove oligarhije. Mislite, da vas mogoče prepričujem, naj izbirate med ostalo bogato kadrovsko ponudbo na bližnjih volitvah? Ne, ne, odločanja za manjše zlo na lanskih parlamentarnih volitvah me je bilo že doslej prevečkrat sram. Nič od tega, torej. Odgovorim vam lahko le na enak način, kot sem začel. Demokratično odločati oziroma voliti sploh ni več mogoče. Na vprašanje, kam vodi razslojevanje in vse večje manipuliranje z mišljenjem državljanov, namreč Aldous Huxley odgovarja, da v novo obliko nenasilnega totalitarizma. Saj, čeprav še naprej obstajajo volitve in parlament in vse podobne institucije, so to samo še povsem izpraznjene zunanje podobe ... "O demokraciji in svobodi se bo razpravljalo na televiziji in v časopisih - vendar bosta ta demokracija in svoboda zgolj literarni prispodobi. Vladajoča oligarhična elita in njeni dobro izurjeni vojaki, policaji, proizvajalci misli in njihovi manipulatorji pa bodo medtem po svojih željah vodili predstavo."
*Navedki povzeti po: Aldous Huxley; Krasni novi svet – revizija.
Zoran Pahor (psevdonim v nastajanju)