Zobal sem temne češnje
Sinoči sem jedel češnje. Kar tako v temi … brez luči. Bile so debele in črne. Presenetilo me je, ko sem z ustnicami in jezikom prvič začutil luknjo in zasušene robove, ki jih je na telesu mojega nočnega sadeža pustil ptičji kljun … Po tistem sem zaprl še oči in še bolj hitro prinašal češnje v golt. In od takrat dalje – ko nisem več mogel videti niti kontur tiste temne sočnosti v okroglasti temi – sem lahko okušal vse … tudi nagnitost in prezrelost. Čisto vse, še tiste majhne bele črvičke sem nekajkrat pobožal z jezikom … Po dolgem času sem spet jedel. Jedel požrešno in potešeno.
Branko Grims
27.6.2007 ob 10:48
Styron se v Sofijini odločitvi sprehaja po glasbenih partiturah in vedno me vznemiri, ker omenjene glasbe nimam pri roki. Ana D se dotika slik in vedno se mi zdi, da bi jih bilo dobro tudi videti. Mogoče na blogu, Ana D?
28.6.2007 ob 00:50
Sem iskal … pa nikoli našel zadnji Mozartov klavirski koncert. Tvojo pobudo uresničim takoj, ko bo mogoče. In hvala, za nazaj.
Razmišljal o Ani D … ona živi sprevrženo življenje. Za razliko od tebe in mene … dnevi in leta delajo zanjo.