knjiga ana d.

Pozdravljena Gau,

potujva torej naprej po slikah iz Knjige Ane D - ali da bo razumljivo še za ostale gledalce - nadaljujva z vizualiziranjem slik iz Peripatove in Redaktorjeve glave. V katerem od teh dveh je več mene, mi je vsak dan vse manj jasno … Vsem trem pa je - če seveda sledimo knjigi - skupno navdušenje nad Paulom Kleejem in Walterjem Benjaminom.

Paul je ustvaril sliko:

• Paul Klee,
  Angelus Novus /31.8 x 24.2 cm/ 1920
  indijsko črnilo, barvna kreda in rjavi premaz na papir

Walter je to isto sliko kupil in ji samo z besedami dodal sijajen oplesk:

(...) Ena izmed Kleejevih slik se imenuje Angelus Novus. Na njej je upodobljen angel, ki se namerava - tako je videti - odmakniti od nečesa, v kar strmi. Njegove oči so razširjene, usta odprta in peruti razpete. Tak mora biti videti angel zgodovine. Njegovo obličje je obrnjeno v preteklost. Kjer se pred nami kaže veriga dogodkov, tam vidi on eno samo katastrofo, ki nepretrgano kopiči ruševine na ruševine in mu jih luča pred noge. Gotovo bi rad zastal, obudil mrtve in razbito zložil skupaj. Toda iz raja veje vihar, ki se je ujel v njegove peruti in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko kup razvalin pred njim raste v nebo. Ta vihar je tisto, čemur pravimo napredek. (...)

• Walter Benjamin; Izbrani spisi (SH 1998)

Redaktor je v prologu Knjige Ana D že ob prvem opisu osrednjega romanesknega lika (Peripat) uporabil oboje - tako Kleejev papir in barve kot Benjaminov oplesk. Paul in Walter sta umrla leta 1940, prvi naravne in drugi nasilne smrti. Na begu pred nacističnim Gestapom si je namreč v Pirenejih sam vzel življenje. Angel je baje predstavljal naj- vrednejšo stvar iz njegove zapuščine. Ob nakupu naj bi zanj odštel protivrednost tridesetih dolarjev, danes pa je sestavni del zbirke izraelskega muzeja v Jeruzalemu …

Knjiga Ana D (PROLOG; stran 14):

(...) Prikimal sem in se še enkrat zazrl v nebogljeno postavo. V tistem trenutku sem lahko spet videl celoten obraz in tudi prvič opazil nenavadne rumenkasto zelene oči, pri katerih me je najbrž zaradi otrplosti celotnega telesa prevzel čuden občutek, da sploh ne gledajo naprej, temveč nekam daleč nazaj. 'Kot Kleejev Angelus Novus ali drugi Janusov obraz, zazrt v preteklost,' sem osuplo pomislil. (...)

• Kovanec (225 - 212 BC) s podobo boga Janusa iz časov rimske republike. Starorimsko božanstvo začetka in prehodov ima dva obraza, od katerih je prvi zazrt v preteklost in drugi v prihodnost.

(nadaljevanje prihodnjič)

This entry was posted on Nedelja, Julij 8th, 2007 at 20:47 and is filed under vizualizacija. You can follow any responses to this entry through the RSS 2.0 feed. You can leave a response, or trackback from your own site.