knjiga ana d.

Giorgio de Chirico
Duo /1915
(82 x 59 cm; olje na platno)

Iz XIV. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 395)

(...)
Igro spogledovanja sva kasneje še nekajkrat ponovila. In če sem odmislil poskakujoče oči, me je njen izpraznjeni obraz spominjal na glave De Chiricovih metafizičnih figur, tistih njegovih krojaških modelov: lepih, slepih, gluhih in nemih.
... DAVNO NEKOČ SEM SPOZNAL DEKLICO TUJEGA IMENA ... VSEENO, VSEENO JE ZAHTEVALO TOLIKO LAŽI, KOT BI HOTEL IZ BESED ZGRADITI DOBER SVET ...
Če sem povsem odkrit, me je temnolaska spominjala na mnogo bolj trivialne trenutke, ko sva si z njej podobno deklico v nekem že zdavnaj propadlem klubu stiskala roke in skrivala prešuštno tresavico pred naokoli stoječimi znanci. Bilo je povsem sprevrženo, ker sva si v nasprotju s kradljivimi dotiki med gubami zimskih plaščev lahko v vsem tistem šundru povsem svobodno kričala različne laži in opolzkosti. In sem ji tudi kričal, da je lepa. Želela je vedeti, zakaj. Pa sem ji spet zatulil, da zato, ker ima tako prazen obraz. Z rahlim nerazumevanjem je sprejela bedast kompliment in stiski njenih rok so nekoliko popustili, vendar se v tisti živčnosti pač nisem uspel dovolj hitro zlagati ali se po že storjeni napaki do konca izkričati vsaj še o meni zelo dragih Pesnikovih sanjah, Motečih muzah in Maskah.
./.

Giorgio de Chirico
Pesnikove sanje /1914
(89.5 x 40.5 cm; olje na platno)

./. Po vsej verjetnosti pa sem takrat že prav dobro vedel, da najina ujetost v drže iz de Chiricovih variacij na temo Hektorja in Andromahe res ne priča o ničemer drugem kot le o mojstrovem geniju.
(...)

Giorgio de Chirico
Hektor in Andromaha /1946
(82 x 60 cm; olje na platno)

Iz VII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 197)

(...)
"Edino glasba se lahko vsaj na dotik približa smrti. Pa vesta zakaj? Zato, ker se edino ona od vsega človeškega lahko zavrta v neskončno ... Abstraktna in neulovljiva je kot slutnja, mnogo daljša od najdaljše misli ... Ali poznaš Rothka ... slikarja Marka Rothka?" se je nalahno obrnil k meni.
"Ja, monokromija in samomor ..."
./.

Mark Rothko
brez naslova /1957
(231.9 x 176.7 cm; olje na platno)

./.
"Mhmm ... Njega je umoril njegov lastni medij. S sliko ne moreš nikoli bliže k smrti, kot je to storil on ... Slikarska abstrakcija se nujno konča v praznem platnu, lahko v belem, rdečem ali črnem, vseeno ... dlje ne gre. Poznaš Schielejevo sliko Deklica in smrt?"
./.

Egon Schiele
Deklica in smrt –avtoportret z Walli/ 1915
(150 x 180 cm; olje na platno)

./.
Tokrat še toliko ni počakal, da bi mu pritrdil, ampak je kar nadaljeval.
"Tisto je igračkanje ... nekakšno naricanje o smrti, ki ji z govorico, čeprav slikarsko, nikakor ne moreš bliže od Rothkovega rdeče popleskanega platna ... Lahko se samo še ubiješ ... kot on. Glasba počne to drugače. Nikoli ne lovi konkretnega, največ vsebine ima pisk ali žvižg ali zvonjenje ... pri telefonu in cerkvenih zvonovih, ali če hočeš, tudi pri Pavlovem psu ... Pa to še ni glasba. Za razliko od Shieleja na primer Straussa sploh ne prenesem, ampak tudi on se je preizkusil z Deklico in smrtjo ter se ... sploh nič čudnega ... dotaknil smrti mnogo bolj zares, kot je to uspelo Egonu ali celo Rothku. Pri tem zadnjem, preveč zavzetem norčku tega seveda ne mislim bukvalno. Pa saj vesta, kaj hočem povedati ... En ton je lahko daljši od žalosti celega življenja, en sam ton je lahko globok kot neskončnost ... Z besedo ali podobo, ki je zgnetena iz končnosti, se ne bosta nikoli dotaknila smrti ..."
Ko je pred koncem preskočil na dvojino, sem razumel, zakaj sta bili obe vprašanji o slikarjih naslovljeni izključno name. Ni šlo za naklonjenost. Vedel je, da Asja prav dobro pozna dela in usodi obeh nesrečnikov.
(...)

Mark Rothko
brez naslova – rdeča, bela, plava /1953
(197.5 x 207.7 cm; olje na platno)

Ta prispevek je bil objavljen 10.10.2007 ob 00:47 pod vizualizacija. Odgovore lahko spremljate tudi preko RSS 2.0 feed-a. Lahko pustite odgovor, ali pa trackback na vase spletno mesto.