“A ste lovec??”
So bili prazniki … Avto sem parkiral blizu bolnišničnega vhoda in potem sedel na bližnjo klopco. Prižgal … Na sosednji klopi, ločeni od moje samo s smetnjakom, je sedel star možak. Nič posebnega … suh in slok. Stegna je imel prekrita s časnikom. Kar takoj me je nagovoril.
“A greste mogoče proti jugu … bi me vzeli s sabo do mesta T? Pravkar so me odpustili iz bolnice …”
“… Žal ne bo mogoče … čakam, polno bom imel … In gremo na drugo stran, gor proti P, ” sem mu prijazno pojasnil.
Potem mi je povedal, da ima uničeno hrbtenico, da komaj hodi in da ga je bilo sram prositi za rešilni avto. Prikimal sem … poskušal razumeti njegov sram.
“Veste, ko pridem domov, se bom ustrelil!”
…
Nisem imel kaj odgovoriti.
“A ste me slišali, sem rekel, da se bom ustrelil?”
“Ja … a ste lovec?”
…
Tokrat očitno on ni imel kaj odgovoriti. Ne vem zakaj sem začutil blago zadrego in najbrž samo zaradi nje spustil pogled proti časopisu v njegovem krilu. Opazil je, kam zrem in proti meni obrnil prvo stran. Z mastnim naslovom je časnik opozarjal na nedavno izjavo enega od politikov, nekaj v tem stilu: SLOVENCI MORAMO KONČNO ODRASTI!
“Ste videli,” se je znova živahno zagnal stari gospod, ” Ta pa zine … glih kar mu pride!”
…
Zdaj spet sam nisem imel kaj odgovoriti. Samo nasmejal sem se. Stari me je spravil v dobro voljo.
___
V enem od vseh tistih dni sem videl tudi Ano D … v Konzorciju in pri Novaku. V obeh knjigarnah so lepo poskrbeli zanjo, vendar se kar skrije med vsemi tistimi bleščečimi platnicami … haha … majhna in nevpadljiva, črna in malo rdeča, pa še hitro se umaže … V Magrisovi Donavi sem prebral simpatičen pasus, ki govori o konjih in oslih … Evo:
“… Življenje se pusti očarati pogrošnim romanom in tehnikolorju, ima raje radostne usode kot prozo stvarnosti in je zato bolj očarano nad konji na konjskih dirkah v Ascotu kakor pa nad osli na podeželskih cestah …”
Darč.