knjiga ana d.

Iz IV. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 67):

(...) Otrok B je imela obupno velik palec na levi nogi, strašno grd in rožnat. Plebejski. Ravno nasprotno pa je celota njenega telesa še najbolj priličila Modiglianijevemu Aktu na zofi iz milanske zbirke Giannija Mattiolija. Čopič mojstra iz Livorna je slikal Otroka. Vse je enako, od las na glavi in temnih oči, do sramnih dlak in torza. Izrez je celo kompozicijsko tako domišljen, da desni rob platna pri diagonalno ležečem aktu reže noge približno sredi stegen. Na nasprotni strani pa levi rob slike nasladno počivajočim in za glavo vrženim rokam striže desno dlan, medtem ko je leva podložena in skrita pod paževsko pristriženo temno grivo. Na sliki ni mogoče videti niti enega prsta. Nobene deformacije. Ne na roki in ne na nogi. (...)

Amedeo Modigliani;
Akt na zofi /1917
(60 x 92 cm, olje na platno)

Iz VIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 216):

(...) Vedel sem, da ji moram povedati. Vendar sem čakal. Čakal sem na pravi čas. 'Čakati na čas', kako ubogo se to sliši. V Goyevem Črnem ciklu obstaja slika z naslovom Saturn žre lastne otroke. Bog časa je upodobljen zelo veristično, kot nori sivolasi starec, ki obžira petkrat manjše človeško telo, tako kot bi jedel velik sendvič. V očetovem goltu sta že izginili obe otrokovi roki in glava. 'Čakati na pravi čas' se sliši enako ubogo, kot bi oglušeli kastiljski mojster sliki dal naslov: 'Bog časa žre otroke, ki čakajo na svoj čas'. (...)

Francisco Goya;
Saturn žre lastne otroke /1624
(146 x 83 cm, freska)

Iz VII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 198):

(...) "... Lahko mi verjameta, z mojim čélom se nikoli ne pozibavava na temnih valovih za Böcklinovim čolnom tam nekje pred Otokom smrti ... midva se sprehajava po njem! ..." (...)

Arnold Boecklin;
Otok smrti /1880
(111 x 155 cm, olje na platno)

Iz XIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 373):

(...)
"Š e enkrat bom poskusil zaživeti ... Tudi Rantz je ..."
Ni ga zanimalo, kdo je Rantz. Ni vprašal.
"Pojdi v Madrid ... obišči Prado. Tam so Goyeve Črne slike iz Quinto del Sordo ..."
"Poznam ... Utapljajoči se pes ... Saturn žre lastne otroke ..."
"Ja ... tisti pes, sploh ga ni strah ... samo gleda ..."
(...)

Francisco Goya;
Utapljajoči se pes
( 134 x 80 cm, freska)
1621 Quinta del Sordo; špan. Hiša glušca

Ibidem(str. 374):

(...) Zunaj pred hišo, pod golo žarnico nad vrati, je iz žepa potegnil plošček in mi ga ponudil. Vzel sem. Bil je tisti raritetni primerek, ki ga nisem uspel nikoli dobiti in ga nikoli nisem slišal. Na ovitku je bil Goyev pes, njegova glava na divjem valu kalne vode. In za in pred njim samo še nebotične gladke skale. (...)

Ibidem (str. 375):

(...)
"Nič si ni drznilo na cesto, še potepen pes ne ..."
Fedor ni spregovoril vse do vogala pri Kazini, kjer sem ga odložil.
"Peripat, ne počni več tega!"
"Videl sem že vse iz Hiše glušca ... in ne le enkrat!"
(...)

Francisco Goya;
Asmodea/Asmodeus
(detajl, freska)
1620 Quinta del Sordo

Ta prispevek je bil objavljen 18.7.2007 ob 00:00 pod vizualizacija. Odgovore lahko spremljate tudi preko RSS 2.0 feed-a. Lahko pustite odgovor, ali pa trackback na vase spletno mesto.