Arhiv za maj, 2012

ni več upanja

četrtek, maj 24th, 2012

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prav dobro vem, kje je tista luknja in kje je Kralj, saj vsako noč in vsak božji jutri neštetokrat po svoji glavi prehodim vso tisto prekleto pot, ki nas je vodila proti pogubi. Pet nas je odšlo tisto jutro. Prijateljev. In prepričan sem, da je vsak od nas prav dobro vedel, kako ga bomo po vseh dolgotrajnih iskanjih tistikrat zares našli. Filip in Florjan sta nas vodila, čeprav danes vem, da bi lahko hodil prvi katerikoli od nas, pa bi vseeno našli vse skrite prehode in na koncu brez vsakega začudenja tudi obstali pred vhodom v njegovo pribežališče. Nikjer ni bilo strahu, ko smo na senčni ploščadi prižgali smolnice in v povsem enakem vrstnem redu, kot smo prišli, pogumno vstopili v podzemlje. Rahlo začudenje nas je prevzelo najbrž šele takrat, ko se je že kar za prvim zavojem pred nami razprla dvorana, sredi katere je na kamnu sedel osamljeni Kralj. Nobene mize, nobene vojske in spremljevalcev. Dremava kronana  glava mu je slonela na križu dolgega meča, po tleh okoli ostre konice pa se je kot kača zvijala tanka brada. Obstopili smo ga in mislim, da nihče sploh ni nič spregovoril, še najmanj karkoli o tem, da ga je potrebno odnesti na sonce ali zbuditi. Mogoče je bila kriva samo osuplost, da je povsem sam in nič večji od nas. Ne vem, kdo ga je prvi zagrabil. In tudi tega ne, da bi kdorkoli ukazoval, ko smo ga skupaj s tnalom prevrnili ter začeli vleči proti izhodu. Bil je povsem bel, ko je njegov kamen obsijala luč dneva in smo ga pred votlino znova postavili v prvotni, zasanjani položaj. Še vedno nismo spregovorili in napetost v nas je rasla hkrati s polzenjem sončnih lis, ki so se spuščale po skalah na levi strani od mračnih vrat v podzemlje. Sončni žarek se je najprej dotaknil njegovega temena, pravzaprav razmrščenega kodra, ki je predstavljal vrh častitljive figure. Isti trenutek nas je tudi prvič spreletel srh, saj je ob dotiku toplote beli Kralj začel siveti, kot bi ga namesto sonca oplazile sence. Budil se je, vendar se razen sivenja, ki se je po dotlej trdem telesu spuščalo skupaj s sončno lučjo, ni spreminjalo nič drugega. Ko se je sonce dotaknilo zadnjega pramena dolge brade, ki se na koncu ni več zvijala v kolobar, ampak bežala nekam stran, se je iz prepadnega useka na ploščad ob votlini dvignil vrtinčasti veter ter objel nas in prebujajoči se kamen v naši sredi. Zračni vrtinec je dvignil oblak ostre pršeče meglice in ko smo si uspeli zaščititi oči ter zopet spregledali, nas je prešinila resnična groza, saj je zračni srk kot po nekakšnih ovojih brisal kraljevo telo in ga pred našimi zgroženimi očmi spreminjal v prah, ki nas je silil na kašelj. Ni dolgo trajalo, ko so se po ploščadi kačasto podili le še krajši in daljši repki sivega peska in smo si med odkašljevanjem stepali obleko ter brisali solzne oči, v katere pa se je takrat že selilo strahotno spoznanje in obup ob neznosni dokončnosti našega dejanja.

Ob spoznanju, da smo dobri veri navkljub zagrešili strašen zločin nad vsemi prihodnjimi rodovi, smo v nedoumljivi blaznosti nemalo za tem z novim v nebo vpijočim zločinom in krvjo dokončno zapečatili našo nesrečno usodo. Jošt, najmlajši med nami, ni znal sprejeti prekletstva. Ko je Filip s prstenim obrazom ter sikajočim šepetom izdavil: “Pri življenju in smrti naših še nerojenih otrok prisezimo, da nihče od živih iz naših ust ne bo nikoli slišal strašne resnice,” je fant začel najprej povsem nerazumljivo blebetati ter nemalo za tem s strašnim glasom tuliti. “Neeee, ne… povedati moramo … kje so, da ni Matjaža … da ni več upanja…!” se je iztrgalo iz njega. In potem, ko je z bolščečimi očmi preskočil z obraza na obraz ter najbrž v vseh nas ni mogel najti nič več od volčjega strahu, je odskočil ter začel bežati v breg proti ozkemu prehodu. Prvi ga je dosegel Filip in za njim še mi, ostali … Stali smo potem, štirje prestrašeni hudiči na morilskem begu pred grozečim besom naroda in kri z naših krempljev se je lepila z ostanki kamene moke, ki jo je okoli naših stopal še kar naprej gonil tisti neznosni popoldanski veter.

Zelo daleč je vse to. Samo jaz sem še ostal in čeprav se tudi sam od tistega dneva nisem več dotaknil ženskega telesa, zaman čakam na odrešitev. Sedaj sem povedal in le upam lahko, da je s tem vse poravnano in vse izpolnjeno ter bo tudi moja duša končno lahko zapustila to prekleto kletko.

 

* Zapiske na drobečem se sivem papirju, ki začuda niso bili zapisani v narečju, temveč v dokaj čudnem slovenskem pravopisu, sem našel med brskanjem po ostankih skrivnostnih ruševin na južnem pobočju Pece. Čigava bi lahko bila skrita brunarica s kamnitimi temelji in luknjo, v kateri se je zavit v nekakšne cunje skrival sivi zveščič, ne ve nihče. Le stoletna ženica z ene od kmetij v Topli se je megleno spominjala, da so ji nekoč davno pripovedovali o petih pogumnih fantih, od katerih je eden med skalami na gori izgubil življenje, ostali štirje pa vso svojo srečo. Zapiske sem prepisal in na številnih neberljivih mestih tudi dopolnil, vendar sem povsem prepričan, da na vseh praznih mestih stojijo ravno tiste besede, ki jih je pred mano zapisal nekdo drug.

 

DINGO

ponedeljek, maj 14th, 2012

Zgodilo se je v času, ko sem v pregled dobil krtačne odtise za Novi kozmogon. Za popravke so mi dali vsega tri dni in bil sem nervozen. Nekaj me je motilo. Čutil sem, da je nekaj narobe s celoto, s samim konceptom. Nekaj bistvenega, kar pa bi še vedno bilo mogoče popraviti s kakšnim manjšim 'zamikom'. Nisem vedel, kaj naj bi ta beseda pomenila, vendar je bila tu, v moji glavi. In bila je silno pomembna. Potem sta mi na misel prišla še mladostna prijatelja Mirko in Slavko. Spet nisem vedel zakaj, vendar sem se prepustil občutkom. Zdelo se mi je, da moram svoje delo še pred izidom nujno pokazati Slavku. Nikakor ne Mirku, samo Slavku. Mirko naj bi me le spremljal.

     Moj drugi tovariš iz mladosti je brez odvečnih vprašanj privolil v načrtovani obisk. Odpravila sva se še isto popoldne. Na vratih urejene družinske hiše z vrtom sva pozvonila brez predhodne najave in odprl nama je Dingo. Uglajeno naju je pozdravil ter pojasnil, da Slavka ni doma in da tudi ne ve, kdaj se bo vrnil. Vseeno naju je povabil na vrt ter nama za družbo galantno ponudil svojo malenkost. Prijateljevega volčjaka z rdečkasto-rumenim kožuhom sem poznal že od prej, vendar z njim do takrat še nikoli nisem poklepetal. Prijetno presenečen sem bil že ob njegovem pozdravnem nastopu, po prvih stavkih med čakanjem na čaj pa sem postal zaprepaden, saj do te mere kultiviranega psa v življenju še nisem srečal ...

 

 

...  Z Mirkom sva med sicer diskretnim kramljanjem kar tekmovala z novimi in novimi vprašanji, ki pa so z vsako pretečeno minuto vse bolj tipala po mejah Dingove kultiviranosti. Na koncu sem si drznil celo tako daleč, da sem psa vprašal, kaj pomeni zanj božanje. Vzel je mojo dlan v svojo taco in med pomenljivim smehljajem odgovoril:

     "Najbrž povsem enako kot Vam, do malenkostnih razlik prihaja najbrž le pri občutenju, saj moji kremplji res niso tako nežni in mehki kot Vaši."

     Bil sem očaran. Moj tovariš pa ne, saj ga je pasja aristokratskost očitno prizadela v njegovem človeškem bistvu. In Mirko se res nikoli ni znal zadržati:

     "Kako pogosto pa še vseeno sanjate o žretju in goltanju surovega mesa?"

     Pes je svetovljansko preslišal nesramno vprašanje, nežno spustil mojo roko, se mogoče le za malenkost nervozno presedel ter pogovor preusmeril na Slavkovega očeta. Z izjemno elokventnostjo se je razgovoril o eni izmed njegovih karakternih posebnosti, oziroma če sem natančnejši, o eni izmed gospodarjevih številnih odlik. Zopet sem moral občudovati pretanjenost pasje misli. Vendar je Dinga prijateljeva brutalnost očitno do te mere zmotila, da je malo za tem poiskal prvo priložnost ter se umaknil v hišo. Po mojem se je želel zgolj umiriti in na hitro znova urediti. Ko je izginil za vrati, sem se besno zazrl v prijatelja in jezno siknil:

     "Postavljaš bedasta vprašanja. Tudi pri tebi nebrzdano željo po klobasah in klanju izdajajo samo oči, nikoli jezik!"

     Topo me je pogledal in poskusil nekaj odvrniti, vendar je bil prepočasen, ker se nama je za vrtno mizico že pridružila Slavkova mati. Gospa Krista me ni pretirano marala, ker je verjela, da sem ji skvaril sina in bil tudi edini krivec za njuno odtujitev. Vendar je bila v prvi vrsti le Gospa in se je prav dobro zavedala, kaj od nje zahteva olika. Sam pa se nisem mogel zadržati, da ne bi začel na vse pretege hvaliti Dinga ter njegove pasje vdanosti družini. Lahko bi prisegel, da pri tem v meni ni bilo ene same nesramne misli in niti kanca porogljivosti. Kljub temu mi je Gospa mama ob vsakem novem komplimentu na račun njihovega Psa vračala vse bolj temne poglede in ustrašil sem se, da bo vsak hip izbruhnila.

     Ko sva se z nekdanjim prijateljem kasneje vračala v vas, se nama ni dalo govoriti in nisva niti z besedo omenila obiska ali Gospe ali Psa. Glede slednjega mi je bilo žal, da sem ga pozabil povprašati, ali pasje mitologije oziroma kozmogonije v kakšnem svojem delu morebiti ne omenjajo tudi hermafroditskega Tetide in njegove strašljive kazni. Prav tako se mi tiste zagatne tišine ni dalo prekinjati, ker sem ves čas premišljeval, kako izjemne fiksacije na lastne otroke je sposobna Gospa Krista. In čisto zares se mi zdi prav neverjetno, kaj je uspela narediti na področju pasje vzgoje po tistem, ko se je sin izmaknil njenemu nadzoru.