knjiga ana d.

Arhiv za Februar, 2009

Uzakonite požrešnost (ali Skozlani angel)

Sreda, Februar 11th, 2009

Globalna gospodarska kriza ima prepolna usta. Ja, in iz teh vse prepolnih ust medijsko-politikantskega populizma pršijo na moč osvežujoče zahteve po nujnih spremembah v kapitalističnem vsesvetu. Spopad s požrešnostjo torej! Prijazno in lepo. Celo zelo prijazno ...

... Seveda gre pri tovrstni uspavalno motivacijski žlobudravščini že v osnovi za nesramno cenen deodorant, ki le še dodatno zasmraja že tako hudo strupen zadah iz požrešnega mordorskega golta. Vendar bom tokrat še bolj smrdljivo pasji od oblastnih cinikov samih in na drugo stran zidu ponižnosti postavim formulo, ki bo v svetu človekovih pravic na novih temeljih uzakonila požrešnost. Po uspešno opravljeni nalogi pa samo še prisežem, da pri zakonodajnem delu nisem sledil nobeni drugi temeljni listini, kot le svétemu besedilu spoštljivosti. Namreč na vso moč spoštljivemu odnosu do razmerij, ki jih je narava predpisala človeku.

FORMULA

Razmerje med najbolj revnim in najbolj bogatim osebkom znotraj človeške vrste v sklenjenem biotopu ne sme presegati razmerja med najbolj suho in najbolj debelo doraslo živaljo, ki je še sposobna opravljati osnovne življenske funkcije.

Torej ...

... to je fiziološki razpon človeške požrešnosti, ki se giblje tam nekje v razmerju 1 : 10 in začuda ne izgleda nič kaj prijetno, čeprav pa bo – ne bi verjeli – kot kulturni in civilizacijski standard lahko nastopil šele v primeru, ko oziroma če se bo človek kdajkoli v motni prihodnosti res uspel spremeniti v razumno žival. Ampak v tem trenutku nam nikakor ne kaže dobro, saj je celo naša majhna in povsem nova slovenska država razmerja javne požrešnosti zakoličila na povsem nečloveških 1 : 30, 1 : 50, 1 : 70 – ob upoštevanju nagrad in drugih privilegijev pri najbolj požrešnih pa zagotovo na 1 : ??? ...

Poskusite si zdaj predstavljati, kaj se bo zgodilo, če bi v skladu z načelom prave človeške mere uzakonili razmerje absolutne požrešnosti na 1 : 10. Zgodilo bi se marsikaj, predvsem ne bi več spoznali našega sveta. Kot prvo bi odmrla sindikalizem in boj za delavske pravice, smisel pa bi povsem izgubila tudi MBA-jevska direktorska menažerija … Za razvoj in dvig splošnega blagostanja bi si po naravnem avtomatizmu poslej zares prizadevali le najbolj sposobni in najbolj podjetni. Novo dodane vrednosti namreč ne bi več mogli iskati pri sosedih v stiski ali pri ljudeh in otrocih za pest riža tam nekje daleč na vzhodu ali jugu, temveč povsem drugje in mnogo globlje, saj bi samo na ta način lahko dvignili skupno družbeno bogastvo in skupaj z njim tudi lasten delež “desetice”. Posledično bi se seveda povsem spremenil osebnostni karakter uspešnežev in podjetnežev, namesto zavistno občudovani in upravičeno zaničevani, bi postali samo še obče spoštovani. Požrešnost bi pridobila na ceni. Osebna pobuda in konkurenčnost bi narasli, saj bi človeška vrsta poslej zares tekmovala z naravo v njenem najširšem pomenu, se pravi … tekmovali bi z vesoljem. Ob vsem naštetem pa bi v novem svetu začuda preživela solidarnost. Vkolikor ne bo že itak obsežena v uzakonjenem razmerju požrešnosti 1 : 10, pa sem prepričan, da v novem sistemu nikakor ne bom edini, ki se bo kar prostovoljno in solidarnostno pridružil tistim s statusno “enico” na materialnem družbenem dnu.

In kaj vam svetujem, kako ravnati ob soočenjih z vedno bolj nečloveško realnostjo v domovini in z njenimi najvidnejšimi domačimi predstavniki? Bi rekel da ne storite nič, saj vendar ne bomo pretepali požrešne živali ... Sam bom v prihodnje poskušal postopati nekako tako, kot ob vseh dosedanjih srečanjih z vsiljivimi psi: "Bejž ... bejž stran od mene ... in sram naj te bo!"