knjiga ana d.

Na dopoldanski kavi na Terasi sem vse predolgo povsem sam. Z nezmerno zamudo se potem le pojavijo prvi gostje – pravzaprav prve gostje. Teta, Mama in Mala Punčka pridejo na dopoldansko kavo z vrečko pisanih balonov. Gospe ves čas pridno animirata in motivirata Malo Punčko. Teta vzame rdeč balon in ga napihuje. Vmes predahne ter z napol praznim balonom pomaha pred otrokovimi očmi:

“Kakšen balon boš pa ti izbrala … a ROZA??”

Pridruži se še Mama in Mali Punčki ponudi zvrhano vrečko izbire:

“No, katerega boš izbrala: modrega … rdečega … aaa ROOZAA?? … ali pa rumenega ali belega?”

O fak, pomislim … sta ji pa s temi hudimi poudarki kar ukazali njeno izbiro. Z zanimanjem gledam, kako se bo zares odločil otrok. Ni mi bilo treba dolgo čakati na Tetin veseli vzklik:

“O, a ti je všeč ROZA barva??”

MALA PUNČKA Z roza BALONČKOM V LEVICI IN PLENIČKO NA RITKI ODLOČNO ODKIMA.

Branko Grims

Iz IV. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 67):

(...) Otrok B je imela obupno velik palec na levi nogi, strašno grd in rožnat. Plebejski. Ravno nasprotno pa je celota njenega telesa še najbolj priličila Modiglianijevemu Aktu na zofi iz milanske zbirke Giannija Mattiolija. Čopič mojstra iz Livorna je slikal Otroka. Vse je enako, od las na glavi in temnih oči, do sramnih dlak in torza. Izrez je celo kompozicijsko tako domišljen, da desni rob platna pri diagonalno ležečem aktu reže noge približno sredi stegen. Na nasprotni strani pa levi rob slike nasladno počivajočim in za glavo vrženim rokam striže desno dlan, medtem ko je leva podložena in skrita pod paževsko pristriženo temno grivo. Na sliki ni mogoče videti niti enega prsta. Nobene deformacije. Ne na roki in ne na nogi. (...)

Amedeo Modigliani;
Akt na zofi /1917
(60 x 92 cm, olje na platno)

Iz VIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 216):

(...) Vedel sem, da ji moram povedati. Vendar sem čakal. Čakal sem na pravi čas. 'Čakati na čas', kako ubogo se to sliši. V Goyevem Črnem ciklu obstaja slika z naslovom Saturn žre lastne otroke. Bog časa je upodobljen zelo veristično, kot nori sivolasi starec, ki obžira petkrat manjše človeško telo, tako kot bi jedel velik sendvič. V očetovem goltu sta že izginili obe otrokovi roki in glava. 'Čakati na pravi čas' se sliši enako ubogo, kot bi oglušeli kastiljski mojster sliki dal naslov: 'Bog časa žre otroke, ki čakajo na svoj čas'. (...)

Francisco Goya;
Saturn žre lastne otroke /1624
(146 x 83 cm, freska)

Iz VII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 198):

(...) "... Lahko mi verjameta, z mojim čélom se nikoli ne pozibavava na temnih valovih za Böcklinovim čolnom tam nekje pred Otokom smrti ... midva se sprehajava po njem! ..." (...)

Arnold Boecklin;
Otok smrti /1880
(111 x 155 cm, olje na platno)

Iz XIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 373):

(...)
"Š e enkrat bom poskusil zaživeti ... Tudi Rantz je ..."
Ni ga zanimalo, kdo je Rantz. Ni vprašal.
"Pojdi v Madrid ... obišči Prado. Tam so Goyeve Črne slike iz Quinto del Sordo ..."
"Poznam ... Utapljajoči se pes ... Saturn žre lastne otroke ..."
"Ja ... tisti pes, sploh ga ni strah ... samo gleda ..."
(...)

Francisco Goya;
Utapljajoči se pes
( 134 x 80 cm, freska)
1621 Quinta del Sordo; špan. Hiša glušca

Ibidem(str. 374):

(...) Zunaj pred hišo, pod golo žarnico nad vrati, je iz žepa potegnil plošček in mi ga ponudil. Vzel sem. Bil je tisti raritetni primerek, ki ga nisem uspel nikoli dobiti in ga nikoli nisem slišal. Na ovitku je bil Goyev pes, njegova glava na divjem valu kalne vode. In za in pred njim samo še nebotične gladke skale. (...)

Ibidem (str. 375):

(...)
"Nič si ni drznilo na cesto, še potepen pes ne ..."
Fedor ni spregovoril vse do vogala pri Kazini, kjer sem ga odložil.
"Peripat, ne počni več tega!"
"Videl sem že vse iz Hiše glušca ... in ne le enkrat!"
(...)

Francisco Goya;
Asmodea/Asmodeus
(detajl, freska)
1620 Quinta del Sordo

Sliva postaja jagoda … na primeru graha.

Ker zakoni narave ne veljajo več … ko gre za interne zadeve.

• Mala vaja n a c i o n a l s t a l i n i z m a

Da bodo uvodno grafiti-basen lahko razumeli tudi otroci, najprej kratek in poenostavljen povzetek: Direktor neodvisnega časnika Delo, Danilo Slivnik, naj bi po intervenciji zunanjega ministra Dimitrija Rupla v karikirani maniri nekdanjega šefa sovjetske NKVD, Genriha Grigorijeviča Jagode, zaradi nesposobnosti predčasno odpoklical dopisnika Dela iz Avstrije, Matijo Graha. Novinar se je ob sklicevanju na veljavne zakone zatekel po pomoč na sodišče in se zavzel za odlog kazni vse do sprejetja dokončne razsodbe. Vendar z zakonskim varstvom ne bo nič, saj se je v zgodbo vpletel še odgovorni urednik neodvisnega časnika Delo v odhajanju, Peter Jančič, in dopisniku iz Avstrije prepovedal pisati o Avstriji. To, zgolj na prvi pogled absurdno prepoved, pa je seveda obrazložil na najbolj jasnega od vseh možnih načinov: zakon je vendar samo zakon in ne more posegati v pravila internega kaznovanja.

Da je odgovorni urednik neodvisnega časnika Delo v odhajanju podal dovolj tehten argument, je pod novim vodstvom nemudoma dokazala nacionalna tiskovna agencija (STA), ki odslej dalje očitno ne bo več objavljala protestnih izjav nacionalnega novinarskega sindikata (SNS) in nacionalnega novinarskega društva (DNS) o internih zadevah.

• Kratka zgodovina s t a l i n i z m a

Predvsem za otroke, ki še niso slišali za stalinizem, je nujno pojasniti, da so za ta zgodovinski fenomen značilni montirani sodni procesi, v katerih mora oblast oziroma tožilec v začetku sicer že vnaprej dobljenega kaznovalnega postopka spisati obremenilno obtožnico, ki nima nič skupnega z dejstvi oziroma resnico. Tako je na primer nedvomno modrega človeka treba obtožiti, da je rdeče barve, ali pa človeka, ki po vseh splošno sprejetih kriterijih krepko presega povprečje, določiti za nesposobneža. Obtoženi lahko potem pod grožnjami to vsiljeno laž sprejme za resnico in se jo nauči na izust, ali pa tudi ne ... Saj je za stalinistično logiko povsem vseeno, ali po najosnovnejši definiciji resnice pojem (beseda) ustreza predmetu (dejstvom) ali ne, izključni lastnik resnice je namreč oblastnik. To pa žal ne pomeni nič več in nič manj kot le to, da v nasprotju z vašim siceršnjim prepričanjem tudi vsakokratni pomen besed lahko povsem poljubno določa in sprevrača samo on sam. To, da mu je pri tem povsem vseeno, kako razumete resnico vi, in da se vam lahko roga v obraz, če iščete pomen v besedah ... temu se pravi oblastni cinizem.

Beseda je zakon ... in ... zakon je beseda. Prvi del trditve drži predvsem ob pogoju, da jo izrečejo hudo avtoritarni starši, ali narobe, da vanjo preveč zaupajo bodisi vajenci retorike bodisi mladi literati. Iz Kratke zgodovine stalinizma pa ste se doslej že lahko naučili, da morate drugo trditev iz uvodnega dvojca nujno brati z zamolčanim dodatkom: Zakon je (le) beseda! In ker zakoni niso nič več kot zgolj skupki poljubno nabranih besed, beseda pa je v izključni lasti oblastnikov, nam najbrž sploh ni več težko doumeti, kako to, da so oblastnikove interne oziroma njegove intimne zadeve lahko daleč pomembnejše od kateregakoli zakona. Hkrati seveda upam, da lahko po gornjih izvajanjih tudi brez težav razumete, da pri nespoštovanju zakonov tako s strani oblastnika kot s strani majhnih oblastničkov nikakor ne gre za tisto najhujšo bolezen demokracije, ki se ji z lepo tujko pravi anomija - tako po domače pa brezpravje. Ne, nikakor ne ... za nekaj drugega mora iti. Mogoče za interno politično epidemijo …

Za konec Kratke zgodovine bi bilo dobro, da se na pamet naučite še zunajkontekstualne besede našega kanclerja, ki jih je kot mlad zapornik zapisal v svarilo vsem mladim in vsem oblastnikom:

Branko Grims (psevdonim v odhajanju)

Pozdravljena Gau,

potujva torej naprej po slikah iz Knjige Ane D – ali da bo razumljivo še za ostale gledalce – nadaljujva z vizualiziranjem slik iz Peripatove in Redaktorjeve glave. V katerem od teh dveh je več mene, mi je vsak dan vse manj jasno … Vsem trem pa je – če seveda sledimo knjigi – skupno navdušenje nad Paulom Kleejem in Walterjem Benjaminom.

Paul je ustvaril sliko:

• Paul Klee,
  Angelus Novus /31.8 x 24.2 cm/ 1920
  indijsko črnilo, barvna kreda in rjavi premaz na papir

Walter je to isto sliko kupil in ji samo z besedami dodal sijajen oplesk:

(...) Ena izmed Kleejevih slik se imenuje Angelus Novus. Na njej je upodobljen angel, ki se namerava - tako je videti - odmakniti od nečesa, v kar strmi. Njegove oči so razširjene, usta odprta in peruti razpete. Tak mora biti videti angel zgodovine. Njegovo obličje je obrnjeno v preteklost. Kjer se pred nami kaže veriga dogodkov, tam vidi on eno samo katastrofo, ki nepretrgano kopiči ruševine na ruševine in mu jih luča pred noge. Gotovo bi rad zastal, obudil mrtve in razbito zložil skupaj. Toda iz raja veje vihar, ki se je ujel v njegove peruti in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko kup razvalin pred njim raste v nebo. Ta vihar je tisto, čemur pravimo napredek. (...)

• Walter Benjamin; Izbrani spisi (SH 1998)

Redaktor je v prologu Knjige Ana D že ob prvem opisu osrednjega romanesknega lika (Peripat) uporabil oboje – tako Kleejev papir in barve kot Benjaminov oplesk. Paul in Walter sta umrla leta 1940, prvi naravne in drugi nasilne smrti. Na begu pred nacističnim Gestapom si je namreč v Pirenejih sam vzel življenje. Angel je baje predstavljal naj- vrednejšo stvar iz njegove zapuščine. Ob nakupu naj bi zanj odštel protivrednost tridesetih dolarjev, danes pa je sestavni del zbirke izraelskega muzeja v Jeruzalemu …

Knjiga Ana D (PROLOG; stran 14):

(...) Prikimal sem in se še enkrat zazrl v nebogljeno postavo. V tistem trenutku sem lahko spet videl celoten obraz in tudi prvič opazil nenavadne rumenkasto zelene oči, pri katerih me je najbrž zaradi otrplosti celotnega telesa prevzel čuden občutek, da sploh ne gledajo naprej, temveč nekam daleč nazaj. 'Kot Kleejev Angelus Novus ali drugi Janusov obraz, zazrt v preteklost,' sem osuplo pomislil. (...)

• Kovanec (225 – 212 BC) s podobo boga Janusa iz časov rimske republike. Starorimsko božanstvo začetka in prehodov ima dva obraza, od katerih je prvi zazrt v preteklost in drugi v prihodnost.

(nadaljevanje prihodnjič)

Novokantovec … haha … Mićo Mrkaić pa še kar jaše in jaše … Jezdi na svoji beli podgani liberalizma in crknjeni miši komunizma, ali – da bo videti še bolj postaven – na rdeči miški kriptokomunizma. Jezdi, pa čeprav je tista mišja koža že zdavnaj zgnila in so iz zveriničine lobanje popadali že vsi zobki. Tako zelo popadali, da se nihče … še po nesreči ne … ne more niti popraskati, če si za galopiranja na mestu sposoja tako oglodan okostnjak.

Kdo je tisti jezdec mentalne nekrofilije, Ana D, z moralnim zakonom v srcu … in plastičnim bazenom v ozadju?

(te kosti so moje) Branko Grims