Moj drugi tovariš iz mladosti je brez odvečnih vprašanj privolil v načrtovani obisk. Odpravila sva se še isto popoldne. Na vratih urejene družinske hiše z vrtom sva pozvonila brez predhodne najave in odprl nama je Dingo. Uglajeno naju je pozdravil ter pojasnil, da Slavka ni doma in da tudi ne ve, kdaj se bo vrnil. Vseeno naju je povabil na vrt ter nama za družbo galantno ponudil svojo malenkost. Prijateljevega volčjaka z rdečkasto-rumenim kožuhom sem poznal že od prej, vendar z njim do takrat še nikoli nisem poklepetal. Prijetno presenečen sem bil že ob njegovem pozdravnem nastopu, po prvih stavkih med čakanjem na čaj pa sem postal zaprepaden, saj do te mere kultiviranega psa v življenju še nisem srečal ...

...  Z Mirkom sva med sicer diskretnim kramljanjem kar tekmovala z novimi in novimi vprašanji, ki pa so z vsako pretečeno minuto vse bolj tipala po mejah Dingove kultiviranosti. Na koncu sem si drznil celo tako daleč, da sem psa vprašal, kaj pomeni zanj božanje. Vzel je mojo dlan v svojo taco in med pomenljivim smehljajem odgovoril:

     "Najbrž povsem enako kot Vam, do malenkostnih razlik prihaja najbrž le pri občutenju, saj moji kremplji res niso tako nežni in mehki kot Vaši."

     Bil sem očaran. Moj tovariš pa ne, saj ga je pasja aristokratskost očitno prizadela v njegovem človeškem bistvu. In Mirko se res nikoli ni znal zadržati:

     "Kako pogosto pa še vseeno sanjate o žretju in goltanju surovega mesa?"

     Pes je svetovljansko preslišal nesramno vprašanje, nežno spustil mojo roko, se mogoče le za malenkost nervozno presedel ter pogovor preusmeril na Slavkovega očeta. Z izjemno elokventnostjo se je razgovoril o eni izmed njegovih karakternih posebnosti, oziroma če sem natančnejši, o eni izmed gospodarjevih številnih odlik. Zopet sem moral občudovati pretanjenost pasje misli. Vendar je Dinga prijateljeva brutalnost očitno do te mere zmotila, da je malo za tem poiskal prvo priložnost ter se umaknil v hišo. Po mojem se je želel zgolj umiriti in na hitro znova urediti. Ko je izginil za vrati, sem se besno zazrl v prijatelja in jezno siknil:

     "Postavljaš bedasta vprašanja. Tudi pri tebi nebrzdano željo po klobasah in klanju izdajajo samo oči, nikoli jezik!"

     Topo me je pogledal in poskusil nekaj odvrniti, vendar je bil prepočasen, ker se nama je za vrtno mizico že pridružila Slavkova mati. Gospa Krista me ni pretirano marala, ker je verjela, da sem ji skvaril sina in bil tudi edini krivec za njuno odtujitev. Vendar je bila v prvi vrsti le Gospa in se je prav dobro zavedala, kaj od nje zahteva olika. Sam pa se nisem mogel zadržati, da ne bi začel na vse pretege hvaliti Dinga ter njegove pasje vdanosti družini. Lahko bi prisegel, da pri tem v meni ni bilo ene same nesramne misli in niti kanca porogljivosti. Kljub temu mi je Gospa mama ob vsakem novem komplimentu na račun njihovega Psa vračala vse bolj temne poglede in ustrašil sem se, da bo vsak hip izbruhnila.

     Ko sva se z nekdanjim prijateljem kasneje vračala v vas, se nama ni dalo govoriti in nisva niti z besedo omenila obiska ali Gospe ali Psa. Glede slednjega mi je bilo žal, da sem ga pozabil povprašati, ali pasje mitologije oziroma kozmogonije v kakšnem svojem delu morebiti ne omenjajo tudi hermafroditskega Tetide in njegove strašljive kazni. Prav tako se mi tiste zagatne tišine ni dalo prekinjati, ker sem ves čas premišljeval, kako izjemne fiksacije na lastne otroke je sposobna Gospa Krista. In čisto zares se mi zdi prav neverjetno, kaj je uspela narediti na področju pasje vzgoje po tistem, ko se je sin izmaknil njenemu nadzoru.

In lahko sem živa priča, kako se je tudi nacionalistično rajanje v stilu 'čefurji raus' po vaških gostilnah širom naše lepe dežele, polne modrega neba in rumenega sonca in dobrih ljudi, že začelo.