Arhiv za 'berem cajtng' Category

kleptomani vseh dežel ..

četrtek, april 23rd, 2015

 

ivan-janez-web-1

 

………………………………………………………………………………………………………d dretnik

 

Pošteni zločinec ali zločinski poštenjak?

petek, februar 8th, 2013
      josif-web.jpg

      Nekoč, ko sem bil še otrok, sem videl Stalina; Komar & Melamid/1982

 

Ne-bistroumni nesmisel 'levi fašisti' lahko brez zardevanja javno uporabi in zlorabi le kakšen silno 'pošteni zločinec' ali 'zločinski poštenjak'.

        ivan

        Nekoč, ko sem bil še otrok, sem sanjal Janeza Janšo; Darč Dretnik/2013

Časovni strojček

ponedeljek, januar 21st, 2013

in ta nori občutek, da že dvajset let potujemo nazaj ... po človeškem času.

    XIX-reverse

    XIX

ustrahovalci

torek, januar 15th, 2013

O ustrahovalcih skoraj da ne gre več izgubljati besed. V zadnjih dveh mesecih je bilo povedanega in prikazanega toliko tega, da smo jih že osvobojeni, pa četudi se oni tega morebiti še ne zavedajo. Osvobodili smo se jih z besedo in gesto; prelomljen je zadnji pečat in vrata med svetovoma živih in mrtvih so se za nekaj časa znova odprla - in to bolj zares kot zgolj v prispodobi. Vloge tistih, ki so nas opljuvali za zombije, so dokončno mrtve, čeravno na videz še vedno obstajajo. In še nekaj časa bodo. Ampak ne več za nas. Na drugi strani pa smo mi – njihovi živi mrtveci – v uporu postali bolj živi kot smo bili kdajkoli doslej. In bomo ostali. Če – in dokler si bomo le drznili ...

 

                                                         sedmi-peccat

sedmi pečat

 

Ustrahovalci so ljudje, ki ne strašijo za zabavo. Ne, oni strašijo za svoj račun, za lasten dobiček. Največ jih je že od vekomaj med nosilci politične in ekonomske moči ... v demokratičnih družbah vsekakor največ med nosilci javnih pooblastil.

O ustrahovalcih res ne gre več izgubljati besed. Ali pač, tako ... samo za arhiv. Da bomo vedeli in videli, s kom in kako globoko smo se znašli vsega dobrih dvajset let od začetka.

Prvi ustrahovalec je predsednik naše vlade, Janez Janša. To je tisti človek, ki tolikokrat rohni proti divjim privatizacijam, pa je ravno on tisti-isti, ki naj bi izpeljal prvo divjo privatizacijo v državi. Demokratična država je – najenostavneje povedano – mehanizem, ki naj skrbi za javno dobro. In nič drugega kot javno dobro je bilo tudi vso tisto orožje, ki je v herojskih časih naše zgodovine odpotovalo na jug, denar od njega pa se je namesto v državni proračun prelil v zasebne žepe. Osamosvojitev smo ljudje razumeli kot odpiranje in širjenje javnega prostora, več človekovih pravic oziroma enake pravice in dolžnosti za vse – dobili pa smo nekaj diametralno nasprotnega, oženje, omejevanje in izničenje javnega in javnosti. Pod kakšnimi zvezdami je rojena država, če svojo pot začne s krajo same sebe?

Drugi ustrahovalec - manj brutalen in bolj premeten - je predsednik našega državnega zbora Gregor Virant. To je doktor prava in prvi človek našega zakonodajnega telesa, ki nam je nemalo pred izvolitvijo na ta visoki položaj javno izpovedal, da tisto, "kar je zakonito, nikoli ne more biti neetično ali nemoralno". Če ne razumete, povedal nam je, da so vsi zakoni, ki so jih v minulih dvajsetih letih sprejeli poslanci in poslanke, tako etični (dobri) kot moralni (nravni). In mi že ves ta čas živimo v čudovito etični in moralni družbi, a ne? A zdaj razumete? Če še vedno ne, vam povem, da je pač ločevanje med notranjimi (etika in morala) ter zunanjimi zakoni vsekakor ena od prvih lekcij osnovne pravne izobrazbe. Ampak, četudi je tako prostodušno priznal, da teh osnov ni nikoli absolviral, pa ima gospod Virant etično in etičnost vseeno na jeziku domala vsak televizijski dan. In iz te ne-etike po vsej verjetnosti tudi izvaja svoj ustrahovalni neoliberalistični etos, po katerem je treba čim prej prodati in sprivatizirati vse javno, vse skupno – da bomo bolj dobri in bolj učinkoviti, da ne bomo že kar jutri mrtvi.

Prva dva ustrahovalca povezuje zanimiva osebnost – namreč naš nekdanji ustavni sodnik in notranji minister in – sedaj bodite posebej pozorni – po mnenju mnogih najvidnejši oblikovalec slovenske ustave dr. Peter Jambrek. Res nimamo sreče, demokratično ustavo nam je pripravil gospod z nadimkom Vito, za katerega se je pokazalo, da naj bi bil še pred tem v totalitarističnih časih ovaduh tajne politične policije Udbe. O tem v javnosti raje ne govorimo, ker nas je preveč sram. Pa še nekaj je. Dokument o Vitovi zavrženosti je prišel na dan šele po tistem, ko se je pred zadnjimi volitvami gospod Virant ob Jambrekovi podpori razšel z dotakratnim skupnim prijateljem gospodom Janšo. Omenjeno dejstvo žal kot dlan z izproženim kazalcem kaže na to, da je obremenjujoče gradivo o Vitu priromalo v medije iz skritih arhivov Janševe ESdeES. To pa zato, ker bi se sicer moralo pojaviti že mnogo prej, najkasneje pa vsekakor takrat, ko so visoki funkcionarji 'slovenske pomladi' prvikrat podpisovali pisne izjave o nesodelovanju s komunistično tajno policijo. Tudi o tej logiki v javnosti raje nikoli ne bomo spregovorili, ker nas je čisto zares preveč sram.

Med ustrahovalce, ki sicer prav vse delajo le za skupno dobro Slovenije, sodi tudi na videz komična figura Karla Erjavca. To je človek, ki je že zdavnaj izgubil ali pa nikoli ni imel občutka za razliko med javnim in osebnim. Resne države med t.i. državotvornimi resorji posebno pozornost namenjajo zunanjemu ministrstvu. Diplomacija si je že zdavnaj ustvarila močan mit, po katerem lahko na tem področju uspešno delujejo le izbranci, posebej za ta namen izobraženi, svetovljansko široki in intelektualno superiorni ljudje. V naši državi aktualnega zunanjega ministra nismo pobrali kar na cesti, ampak še slabše, položaj šefa nacionalne diplomacije si je med povolilno partijo izsiljevalskega pokra določil kar sam. In ker je po naravi pavliha, ki je že zdavnaj zamešal osebno in javno, ni najbrž nič čudnega, če brutalno uničevanje vsega javnega - od šolstva do zdravstva - razume kot osebna in vladna prizadevanja za dobrobit Slovenije.

Pri ustrahovalcih tipa Turk in Gorenak velja izpostaviti dve stvari. Če prvi s skrbjo za nacionalno preživetje opravičuje drastična krčenja v javnem šolstvu, ob tem pa z lažnimi sklicevanji na zaveze iz koncesijskih pogodb širi zasebno šolstvo, je to zame zločin zoper državo. Pri drugem ministru je problem bolj kompleksen, čeprav tudi pri njem predvsem osebnostne narave, saj človek očitno ne premore nobenega občutka za protislovja in paradokse. Pri poskusih narodnega zastraševanja se najprej zmoti in protestnike označi za 'ilegalce'. Ker dovolj hitro ugotovi oziroma mu drugi pomagajo ugotoviti, da bo pri tem najbrž šlo za absurd in da ima v slovenskem narodnem spominu oznaka 'ilegalec' izrazito pozitivne konotacije – vzame besedo hitro nazaj. Vendar ga to ne izuči. V birokratski zagnanosti ga v drugo ne prehiti beseda, ampak dejanje. Ker mora na vsak način nekoga kaznovati, je začel iskati organizatorje 'spontanih protestov'. In jih je našel, brez težav seveda prvega med protestniki, ki je javno spregovoril: Uroša Lubeja. Si predstavljate, Lubej bo kaznovan, ker je na protestih - ki v demokratičnih družbah predstavljajo javno izrekanje osebnega prepričanja oziroma nasprotovanja-, prvi spregovoril. Tovariša Tomaža Ertla ne more biti sram za prejeto državno odlikovanje, lahko pa ga je sram za njegovega miličnika Gorenaka. In še koga.

O gospe Ljudmili Novak bom na tem mestu zapisal samo tisto, kar ste ravnokar prebrali.

MI zombiji & ESdeES

četrtek, december 27th, 2012

ESdeES nam je dala vedeti: Če so že v carski in Gogoljevi Rusiji dobičkonosno kupčevali z 'mrtvimi dušami', potem lahko v Janševi demokratični Sloveniji še toliko bolj nekaznovano mešetarimo z 'živimi mrtveci'. Ta stranka (+ partnerji) nas na svetovnih tržnicah res že predolgo prodaja kot dodobra usmrajeno meso po dampinških cenah, tako da me je resnica iz njenih elektronskih ust neskončno vzradostila. Osvobodila me je. Kot pač vsaka resnica. Jaz sem zombi in mi smo zombiji. To drži kot pribito. Če jaz ne bi bil oziroma če mi ne bi bili 'živi mrtveci', potem tudi takšne groteskne karikature demokratičnih strank ne bi mogle živeti dlje od ene slovenske pomladi.

In začuda celo neodvisni doktorji (sociologije?) na multimedijskem portalu MMC niso čutili nobene potrebe po kakršnemkoli delanju sile lastni stroki, ko so si v svojem komentarji tak bistrovoljno oceniti sposobni bili, kak dasiravno v popolnosti derži ESdeES-ovska nagóda o 'vstaji zombijev', ali zaderžati bi se jim treba bilo v tem časi bar malo in nikarte kar čez zob pljuniti taiste očite resnice derhali vu gobec.

naslednjič: USTRAHOVALCI

NAČELNO

četrtek, december 20th, 2012

Vsak lopov in vsak sodnik lahko brez resnih težav najde opravičilo in primerno razlago za svojo odločitev. Razlika med njima je samo v tem, da se sodnik – tudi ustavni sodnik -, ki v dveh enakih primerih odloči povsem nasprotno, še isti hip spremeni iz sodnika v lopova. Lopov takšne sreče žal nima.

naslednjič: USTRAHOVALCI

Tartuffe

petek, januar 27th, 2012

Zakaj Moliere?

Ljubimo lažnivce

četrtek, december 1st, 2011

Ampak ne vseh. Ljubimo samo tiste lažnivce, ki nam pomagajo ne slišati ali ne videti tistega, česar nočemo vedeti. Pač kot v družini ...

    Na POP TV ali TVS morajo še vedno imeti posnetke predvolilnega soočenja prvakov parlamentarnih strank izpred treh let, na katerih se takratni ex-kancler Janez roga sedanjemu ex-kanclerju Borutu, ko le-ta volivke in volivce svari pred prihajajočo globalno gospodarsko krizo. Takratni opozicijski prvak Borut je svaril pred krizo, ki se je glede na danes dostopne in splošno veljavne podatke začela poleti leta 2008 in še vedno traja. Imel je informacije, bil je v Bruslju. Vsaj tako dobre informacije kot on, je tisti čas vsekakor moral imeti tudi takratni predsednik slovenske vlade Janez. Vendar so bili podatki o prihajajočem rušilnem valu v popolnem nasprotju z njegovimi takratnimi osebnimi interesi in javno podobo uspešnega premiera v času predsedovanja EU ter gospodarske konjunkture na vrhuncu posurovelega špekulativnega kapitalizma.
    Če bi se slovenski novinarji in državljani malo več ukvarjali s principi parlamentarne demokracije ter ustavnimi ideali, potem bi morali takratnega prvega ministra v državi že zdavnaj soočiti z njegovo lažjo. Kot predsednik vlade z zanikanjem dejstev zaradi lastnih predvolilnih koristi namreč ni zavajal le svojih volivcev, temveč vse državljane. Več kot poučno bi bilo vedeti, koliko poročil o nastopajoči globalni krizi so v tistih mesecih od poletja do jeseni 2008 na njegovo mizo dostavile SOVA in druge obveščevalne agencije, ki jih za tovrstne namene ustanavlja in plačuje država. Če ni bilo nobenega poročila, potem je to zanikrnost najslabše vrste. A v tem primeru bi bil vsega najbrž kriv sedanji ex-kancler Borut, ker ni dovolj uglajeno in previdno in potrpežljivo že pred volilnim soočenjem takratnemu kanclerju Janezu pojasnil, kako hudo je v resnici in s kakšnimi zloveščimi napovedmi razpolaga Bruselj.
    Posledice globalne gospodarske krize so podobne planetarni naravni katastrofi. In zanikanja ter prikrivanja napovedi o njenem prihodu so enostavno primerljive s prikrivanjem podatkov o približevanju cunamija ali orkana. Ljudje, če nam je zanje kaj mar, se morajo na katastrofo vendar pripraviti ... bežati, priviti naoknice, poplačati kredite, zbrati družinski nakit, odprodati malovredne delnice, kupiti kaj ... ha ha ha. Nismo se pripravili, no, mogoče se kdo vseeno je. Š e več ... nekdanji kancler Janez je samo nekaj mesecev po porazu na volitvah 2008, ko je kriza kljub njegovemu zanikanju nastopila v vsej svoji brutalnosti, začel novemu kanclerju Borutu očitati zamude in napake pri odzivanjih na krizne razmere. Podobna ravnanja v družini po navadi označujemo za licemerje. Vendar je šlo pri tem za sila učinkovito licemernost, saj je v naslednjih dveh letih po državi uspela razpihati hud veter splošne histerije, ki pa se bo po njenih dobrohotnih zagotovilih unesla takoj po predčasnih parlamentarnih volitvah. In tako nas še pred koncem demokratičnih volitev že oklicani novi kancler sedaj s plakatov po vsej deželi pomirjujoče nagovarja: Bodite no pametni! Ampak s tem frazemom, se bojim, običajno nagovarjamo le ljudi, ki se jim je utrgalo ... čustveno dezorientirane ljudi. Pa smo spet pri družini ... in ljubezni do lažnivcev.

Neoliberalna zdravljica

ponedeljek, november 28th, 2011

Bankam gre slabo ..
SPRIVATIZIRAJMO JIH!
Zdravstvu ni dobro ..
SPRIVATIZIRAJMO GA!
Voda je slaba ..
SPRIVATIZIRAJMO JO!
In zrak ni dober..
JA, SPRIVATIZIRAJMO GA!
Ampak, tud men ni dobro ..
KAJ ME BRIGA, TAKŠ NIH ZA PEST RIŽA JE NA VSAKEM KORAKU DOVOLJ!

*moj homage Miču Mrkaiču, Gregorju Virantu, Radu Pezdirju in vsem podobnim dobrim politikom

Naj živita gripa in prašičja kriza

ponedeljek, maj 4th, 2009

Vsaka poenostavitev je po svojem bistvu laž, vendar se je v zavidljivo kratkem času družbeni realnosti uspelo zbanalizirati do te mere, da je poenostavljanje postalo že kar resnica sama.

Zapisano vsekakor velja na globalni ravni, vendar je Slovenija uspela celoten proces družbene regresije izpeljati s takšno hitrostjo in učinkovitostjo, da jo je brez vsakega dvoma mogoče izpostaviti kot izjemno bleščeč eksemplar.

V dobrem desetletju tako imenovane slovenske demokracije se je namreč slabi desetini ljudi uspelo popolnoma polastiti tistih nekaj ventilov, prek katerih je mogoče napihovati finančne in vse druge družbeno-motivacijske balone, od pritiska v njih pa je odvisno tako dihanje kot tudi nehanje vsake skupnosti.

      brave-new-world.jpg

Če ne razumete, o čem pripovedujem, potem poglejte tam nekje med sedmo in osmo zvečer na Ljubljansko borzo in videli boste, s kakšno lahkoto in vsem ostalim v posmeh se napihuje zavoženi Istrabenzov balon. Ali pa se vprašajte, kako hitro vas je mogoče prepričati, da si na obraz nataknete masko in greste svoj eksistenčni strah namesto na cesto raje pestovat kar domov za štiri stene - kjer boste brez vsakega dvoma najbolj varni.

Bošta Turk (psevdonim v odhajanju)