ustrahovalci
torek, januar 15th, 2013O ustrahovalcih skoraj da ne gre več izgubljati besed. V zadnjih dveh mesecih je bilo povedanega in prikazanega toliko tega, da smo jih že osvobojeni, pa četudi se oni tega morebiti še ne zavedajo. Osvobodili smo se jih z besedo in gesto; prelomljen je zadnji pečat in vrata med svetovoma živih in mrtvih so se za nekaj časa znova odprla - in to bolj zares kot zgolj v prispodobi. Vloge tistih, ki so nas opljuvali za zombije, so dokončno mrtve, čeravno na videz še vedno obstajajo. In še nekaj časa bodo. Ampak ne več za nas. Na drugi strani pa smo mi – njihovi živi mrtveci – v uporu postali bolj živi kot smo bili kdajkoli doslej. In bomo ostali. Če – in dokler si bomo le drznili ...
sedmi pečat
Ustrahovalci so ljudje, ki ne strašijo za zabavo. Ne, oni strašijo za svoj račun, za lasten dobiček. Največ jih je že od vekomaj med nosilci politične in ekonomske moči ... v demokratičnih družbah vsekakor največ med nosilci javnih pooblastil.
O ustrahovalcih res ne gre več izgubljati besed. Ali pač, tako ... samo za arhiv. Da bomo vedeli in videli, s kom in kako globoko smo se znašli vsega dobrih dvajset let od začetka.
Prvi ustrahovalec je predsednik naše vlade, Janez Janša. To je tisti človek, ki tolikokrat rohni proti divjim privatizacijam, pa je ravno on tisti-isti, ki naj bi izpeljal prvo divjo privatizacijo v državi. Demokratična država je – najenostavneje povedano – mehanizem, ki naj skrbi za javno dobro. In nič drugega kot javno dobro je bilo tudi vso tisto orožje, ki je v herojskih časih naše zgodovine odpotovalo na jug, denar od njega pa se je namesto v državni proračun prelil v zasebne žepe. Osamosvojitev smo ljudje razumeli kot odpiranje in širjenje javnega prostora, več človekovih pravic oziroma enake pravice in dolžnosti za vse – dobili pa smo nekaj diametralno nasprotnega, oženje, omejevanje in izničenje javnega in javnosti. Pod kakšnimi zvezdami je rojena država, če svojo pot začne s krajo same sebe?
Drugi ustrahovalec - manj brutalen in bolj premeten - je predsednik našega državnega zbora Gregor Virant. To je doktor prava in prvi človek našega zakonodajnega telesa, ki nam je nemalo pred izvolitvijo na ta visoki položaj javno izpovedal, da tisto, "kar je zakonito, nikoli ne more biti neetično ali nemoralno". Če ne razumete, povedal nam je, da so vsi zakoni, ki so jih v minulih dvajsetih letih sprejeli poslanci in poslanke, tako etični (dobri) kot moralni (nravni). In mi že ves ta čas živimo v čudovito etični in moralni družbi, a ne? A zdaj razumete? Če še vedno ne, vam povem, da je pač ločevanje med notranjimi (etika in morala) ter zunanjimi zakoni vsekakor ena od prvih lekcij osnovne pravne izobrazbe. Ampak, četudi je tako prostodušno priznal, da teh osnov ni nikoli absolviral, pa ima gospod Virant etično in etičnost vseeno na jeziku domala vsak televizijski dan. In iz te ne-etike po vsej verjetnosti tudi izvaja svoj ustrahovalni neoliberalistični etos, po katerem je treba čim prej prodati in sprivatizirati vse javno, vse skupno – da bomo bolj dobri in bolj učinkoviti, da ne bomo že kar jutri mrtvi.
Prva dva ustrahovalca povezuje zanimiva osebnost – namreč naš nekdanji ustavni sodnik in notranji minister in – sedaj bodite posebej pozorni – po mnenju mnogih najvidnejši oblikovalec slovenske ustave dr. Peter Jambrek. Res nimamo sreče, demokratično ustavo nam je pripravil gospod z nadimkom Vito, za katerega se je pokazalo, da naj bi bil še pred tem v totalitarističnih časih ovaduh tajne politične policije Udbe. O tem v javnosti raje ne govorimo, ker nas je preveč sram. Pa še nekaj je. Dokument o Vitovi zavrženosti je prišel na dan šele po tistem, ko se je pred zadnjimi volitvami gospod Virant ob Jambrekovi podpori razšel z dotakratnim skupnim prijateljem gospodom Janšo. Omenjeno dejstvo žal kot dlan z izproženim kazalcem kaže na to, da je obremenjujoče gradivo o Vitu priromalo v medije iz skritih arhivov Janševe ESdeES. To pa zato, ker bi se sicer moralo pojaviti že mnogo prej, najkasneje pa vsekakor takrat, ko so visoki funkcionarji 'slovenske pomladi' prvikrat podpisovali pisne izjave o nesodelovanju s komunistično tajno policijo. Tudi o tej logiki v javnosti raje nikoli ne bomo spregovorili, ker nas je čisto zares preveč sram.
Med ustrahovalce, ki sicer prav vse delajo le za skupno dobro Slovenije, sodi tudi na videz komična figura Karla Erjavca. To je človek, ki je že zdavnaj izgubil ali pa nikoli ni imel občutka za razliko med javnim in osebnim. Resne države med t.i. državotvornimi resorji posebno pozornost namenjajo zunanjemu ministrstvu. Diplomacija si je že zdavnaj ustvarila močan mit, po katerem lahko na tem področju uspešno delujejo le izbranci, posebej za ta namen izobraženi, svetovljansko široki in intelektualno superiorni ljudje. V naši državi aktualnega zunanjega ministra nismo pobrali kar na cesti, ampak še slabše, položaj šefa nacionalne diplomacije si je med povolilno partijo izsiljevalskega pokra določil kar sam. In ker je po naravi pavliha, ki je že zdavnaj zamešal osebno in javno, ni najbrž nič čudnega, če brutalno uničevanje vsega javnega - od šolstva do zdravstva - razume kot osebna in vladna prizadevanja za dobrobit Slovenije.
Pri ustrahovalcih tipa Turk in Gorenak velja izpostaviti dve stvari. Če prvi s skrbjo za nacionalno preživetje opravičuje drastična krčenja v javnem šolstvu, ob tem pa z lažnimi sklicevanji na zaveze iz koncesijskih pogodb širi zasebno šolstvo, je to zame zločin zoper državo. Pri drugem ministru je problem bolj kompleksen, čeprav tudi pri njem predvsem osebnostne narave, saj človek očitno ne premore nobenega občutka za protislovja in paradokse. Pri poskusih narodnega zastraševanja se najprej zmoti in protestnike označi za 'ilegalce'. Ker dovolj hitro ugotovi oziroma mu drugi pomagajo ugotoviti, da bo pri tem najbrž šlo za absurd in da ima v slovenskem narodnem spominu oznaka 'ilegalec' izrazito pozitivne konotacije – vzame besedo hitro nazaj. Vendar ga to ne izuči. V birokratski zagnanosti ga v drugo ne prehiti beseda, ampak dejanje. Ker mora na vsak način nekoga kaznovati, je začel iskati organizatorje 'spontanih protestov'. In jih je našel, brez težav seveda prvega med protestniki, ki je javno spregovoril: Uroša Lubeja. Si predstavljate, Lubej bo kaznovan, ker je na protestih - ki v demokratičnih družbah predstavljajo javno izrekanje osebnega prepričanja oziroma nasprotovanja-, prvi spregovoril. Tovariša Tomaža Ertla ne more biti sram za prejeto državno odlikovanje, lahko pa ga je sram za njegovega miličnika Gorenaka. In še koga.
O gospe Ljudmili Novak bom na tem mestu zapisal samo tisto, kar ste ravnokar prebrali.
