Arhiv za 'potepanja' Category

Minister Simoniti je banalen

torek, december 1st, 2020

“Zlo je banalno,” je ugotovila Hannah Arendt. Minister Simoniti je banalen. Prispodobe pa so precej bolj kompleksne zadeve od banalnih groženj s smrtjo, ki jih po spletu in pametnih telefonih trosijo vulgarneži.

Arendtova je sodbo o banalnosti zla postavila ob spremljanju sojenja nacističnemu birokratu Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu … Logist holokavsta najbrž res ni umoril niti enega Žida, umrlo pa jih je šest milijonov … otrok in odraslih, moških in žensk. Z birokratovih miz se vedno znova steka kri nebogljenih in upravljanih. Toliko o metaforah. O steklenicah vina na mizah protestniške instalacije pred ministrstvom za kulturo ne bom zapisal niti besede.

(Pri gornjem zapisu gre za prepis iz osebne beležnice in je nastal pred dobrim mesecem ob sprenevedavam in licemerskem javnem odzivu ministra Vaska Simonitija na protestniško akcijo kulturnikov pred stavbo na Maistrovi ulici številka 10. Ob zabeležki je šlo zgolj za še enega od refleksno zapisanih opomnikov, ki se mi ga ni zdelo vredno razdelovati – saj ljudje vso to aktualno oblastniško revo vendar gledajo, slišijo in razumejo. Ko pa sem davi izvedel za neznosno vulgarno potezo brezsramnega kulturnega ministrstva z izbrisom (‘IZBRIS’) raperja in protestnika Zlatka (Zlatan Čordić), se mi je po začetnem navalu krvi v glavo za dalj časa naselil en sam stavek: “Zlo je banalno!”

popadljivost (T.Bennett)

(T.Bennett.popadljivost)

 

 

 

Že par desetletij se z ministrom Simonitijem gibljeva po istem mestu in občasno po istih prostorih. V tem času, še posebej v letih 12, 13 in 14 tega stoletja se je v mojem spominu in portfelju nabralo za dober kup žalostnih anekdot, ki več kot pričajo o skurilnih naravah naših novodobnih aparatčikov. Ampak, ker se mi za razliko od ministra bolj kot ne gabi obračunavanje ad hominem, tudi o doslej zbranih anekdotah tokrat ne mislim zapisati niti besede.)

Darč Dretnik

Pošteni zločinec ali zločinski poštenjak?

petek, februar 8th, 2013
      josif-web.jpg

      Nekoč, ko sem bil še otrok, sem videl Stalina; Komar & Melamid/1982

 

Ne-bistroumni nesmisel 'levi fašisti' lahko brez zardevanja javno uporabi in zlorabi le kakšen silno 'pošteni zločinec' ali 'zločinski poštenjak'.

        ivan

        Nekoč, ko sem bil še otrok, sem sanjal Janeza Janšo; Darč Dretnik/2013

Spet vas imajo za norca

ponedeljek, december 10th, 2012

V tem trenutku lahko pred ljubljanskim magistratom upravičeno protestirajo le slovenski neonacisti na čelu z gospodom Gorenakom in Gospodom Janšo.

Žargon pravšnjosti

ponedeljek, december 10th, 2012

 

 

 

 

 

 

 

V javni prostor so vpeljali nov žargon - žargon vulgarnosti - ki mora po sami naravi reči opljusniti tudi njih same. Zato pravim: V Butalah je nenazadnje lahko tudi Janez župan.

strahokracija

četrtek, december 6th, 2012

Brez vsakega vprašanja ali opozorila so nas po slabih dvajsetih letih povsem na tiho preselili iz demokracije v strahokracijo (fobokracija). Ta oblast nas straši kadar in kjer le ima priložnost; to pa samo zato, da bi lahko ob dovolj zastrašenih ljudeh v miru in brez motenj dokončala svoj zavratni posel: razdelila in spri-vatizirala celoten javni prostor.

Podoba minulih let – če jo za jasnejši pogled le malo poenostavimo – kaže sila klavrno sliko. Pokaže se namreč, kot da nam je bila demokracija potrebna samo za to, da si je bilo pod krinko 'ljudstva' mogoče razdeliti slovenski patrimonij ter razlastiti domala vseh pravic velik sloj najbolj nebogljenega in nezaščitenega 'ljudstva'. Zdaj smo se znašli v strahokraciji, kjer se plenjenje po 'kanglerjevski' metodi seli v globino in širino javnega prostora; njegova posledica pa ne bo nič drugega kot razlastitev in pokoritev novega velikega dela 'ljudstva'.

Sprašujem se, kaj pride potem, po vladavini strahu? Ne vem, mogoče strahovlada (dominatio crudelis)!