Kaj pa lahko počnem zdaj, ko so že Janševi udarniki v parlamentu začeli uporabljati žargon tržaških fašistov o fojbah po vzoru špageti-zgodovinijade Srce v breznu ???
Ja, pravzaprav ne morem nič, samo to, da se 27. aprila OB DNEVU OF v stilu upora proti okupatorju ODPRAVIM V LJUBLJANO ...
... in se udeležim PROTIFAŠISTIČNEGA SHODA FRONTE ZA SVOBODO SVETA !!!
Bošta Turk (psevdonim v odhajanju)
Oswiecim, 21.10.2008
Potrudite se in poskusite si predstavljati pasjo omejenost...
Za psa ni ne mikro in ne makro ravni. Pes ne more doumeti telesa kot sistema, sestavljenega iz manjših teles, se pravi, sestavljenega iz številnih manjših sistemov. Pes si nikakor ni sposoben zamisliti na primer vodov, čet in divizij, niti levkocitov ali kakšnih še vse drugačnih vojačkov...
Na drugi strani pa se vam sploh ni treba truditi in si lahko brez najmanjših težav predstavljate, kako pes na podoben način kot vi nikoli ne bo uspel doumeti, da je tudi on sam le del sistema, ki je vključen v nek večji sistem ... v neko mnogo večje telo...
Utopljeni pes (meso na vodo; 30000 x 50000 x 20000)
Na dopoldanski kavi na Terasi sem vse predolgo povsem sam. Z nezmerno zamudo se potem le pojavijo prvi gostje - pravzaprav prve gostje. Teta, Mama in Mala Punčka pridejo na dopoldansko kavo z vrečko pisanih balonov. Gospe ves čas pridno animirata in motivirata Malo Punčko. Teta vzame rdeč balon in ga napihuje. Vmes predahne ter z napol praznim balonom pomaha pred otrokovimi očmi:
Pridruži se še Mama in Mali Punčki ponudi zvrhano vrečko izbire:
O fak, pomislim … sta ji pa s temi hudimi poudarki kar ukazali njeno izbiro. Z zanimanjem gledam, kako se bo zares odločil otrok. Ni mi bilo treba dolgo čakati na Tetin veseli vzklik:
MALA PUNČKA Z roza BALONČKOM V LEVICI IN PLENIČKO NA RITKI ODLOČNO ODKIMA.
Branko Grims
Rekla je:
“Poglej me, a nisem super? Kako dobro izgledam … kot da propadam!”
Rekel je:
“Slutil sem, ves čas sem slutil, da nas požira požrešnost. Izgleda, kot da ne živimo v najboljšem od vseh slabih sistemov …”
Rekla je:
“Ne ne, v najslabšem … ker iz nas vleče tisto najslabše.”
Branko Grims
Sinoči sem jedel češnje. Kar tako v temi … brez luči. Bile so debele in črne. Presenetilo me je, ko sem z ustnicami in jezikom prvič začutil luknjo in zasušene robove, ki jih je na telesu mojega nočnega sadeža pustil ptičji kljun … Po tistem sem zaprl še oči in še bolj hitro prinašal češnje v golt. In od takrat dalje - ko nisem več mogel videti niti kontur tiste temne sočnosti v okroglasti temi - sem lahko okušal vse … tudi nagnitost in prezrelost. Čisto vse, še tiste majhne bele črvičke sem nekajkrat pobožal z jezikom … Po dolgem času sem spet jedel. Jedel požrešno in potešeno.
Branko Grims
V zraku nad ljubljanskim Prešernovim trgom plavajo plastični nagci in na nebu visi vprašanje:
OBLEKA NAREDI ČLOVEKA?
Moj odgovor:
JA, BREZ OBLEKE BI BILI ANGELI!
Branko Grims
Všeč mi je, da se nekateri otroci rodimo na primer v družinah avtomehaničark ali mesark. Ker imamo potem zelo prefinjen občutek za turbo motorje ali klobase … Problem nastaja sedaj, ker se vse preveč otrok rodi v družinah trgovcev. In potem ni čudno, če imajo tako izrazit občutek za prodajanje in kupovanje ljudi …
Branko Grims
Bilo je takoj po nalivu. S kolesom sem se odpravila proti domu in zgodilo se je že kar na drugem križišču. Stal je na drugi strani zebre pri Xaverjevi trafiki. Rdeča luč na semaforju je trajala neobičajno dolgo. Ustavil se je ob tistem valjastem količku, bleščečem … ponikljanem. Nekaj ležernega je bilo v njegovi drži, mogoče v opravi … tistem nenavadnem vetrnem bluzonu rjaste barve. Hudo nonšalantno je visel na svojem biciklu in vso pozornost usmerjal v kazalec na desnici, s katerim je nekaj onegavil po glaviču … po vrhnji ploskvi tistega nerjavečega obcestnega količka. Kar naenkrat – izgledalo je, kot bi bil zadovoljen z opravljenim delom – je prenehal z zasanjanim početjem. Zagrabil je balanco z obema rokama ter se navkljub še vedno rdeči luči zapeljal čez prehod. In to v obupno majhnem razmaku med avtomobiloma, ki sta drug za drugim zdrvela čez zebro. Drugi je besno zahupal in po cvilečem zaviranju še nekaj zakrilil s svojimi nemočnimi rokami. Ti pa nič. Kot da se tisto ne dogaja tebi. Tudi mene nisi opazil. Ne, še oplazil me nisi z očmi, vsaj tako na mimogrede … tako, kot to delamo ljudje. Vseeno pa sem lahko prav dobro čutila piš tvojega telesa in kolesa, saj si se skoraj podrgnil ob moje koleno … tako blizu si mi bil.
Ko se je neobičajno pozno prižgala zelena luč še zame, sem se zapeljala na drugo stran in se ustavila ob tvojem količku. Po glaviču, tisti ravni svetleči ploskvi je stala voda … napeta in gosta … V torbi sem poiskala gsm in posnela tisti tvoj ornament. Slikal si v vodo.
Če sem se prej vedno spraševal, za koga tako besno nastopamo, ko vendar vsi igramo – se sedaj vedno pogosteje sprašujem, za koga vendar tako požrešno snemamo, če smo vendar vedno sami v vsakem kadru …
Oprostite, ampak odslej bom objavljal pod psevdonimom.
Kot pravi Peripat nekje v Ani D: “… takrat prvič ali drugič ali tretjič, bi si lahko nadel katerokoli ime. Ker moje pravo ime je “Ni”, in od vedno so me v življenje klicali le z zlaganimi imeni … “
Branko Grims
So bili prazniki … Avto sem parkiral blizu bolnišničnega vhoda in potem sedel na bližnjo klopco. Prižgal … Na sosednji klopi, ločeni od moje samo s smetnjakom, je sedel star možak. Nič posebnega … suh in slok. Stegna je imel prekrita s časnikom. Kar takoj me je nagovoril.
“A greste mogoče proti jugu … bi me vzeli s sabo do mesta T? Pravkar so me odpustili iz bolnice …”
“… Žal ne bo mogoče … čakam, polno bom imel … In gremo na drugo stran, gor proti P, ” sem mu prijazno pojasnil.
Potem mi je povedal, da ima uničeno hrbtenico, da komaj hodi in da ga je bilo sram prositi za rešilni avto. Prikimal sem … poskušal razumeti njegov sram.
“Veste, ko pridem domov, se bom ustrelil!”
…
Nisem imel kaj odgovoriti.
“A ste me slišali, sem rekel, da se bom ustrelil?”
“Ja … a ste lovec?”
…
Tokrat očitno on ni imel kaj odgovoriti. Ne vem zakaj sem začutil blago zadrego in najbrž samo zaradi nje spustil pogled proti časopisu v njegovem krilu. Opazil je, kam zrem in proti meni obrnil prvo stran. Z mastnim naslovom je časnik opozarjal na nedavno izjavo enega od politikov, nekaj v tem stilu: SLOVENCI MORAMO KONČNO ODRASTI!
“Ste videli,” se je znova živahno zagnal stari gospod, ” Ta pa zine … glih kar mu pride!”
…
Zdaj spet sam nisem imel kaj odgovoriti. Samo nasmejal sem se. Stari me je spravil v dobro voljo.
———
V enem od vseh tistih dni sem videl tudi Ano D … v Konzorciju in pri Novaku. V obeh knjigarnah so lepo poskrbeli zanjo, vendar se kar skrije med vsemi tistimi bleščečimi platnicami … haha … majhna in nevpadljiva, črna in malo rdeča, pa še hitro se umaže … V Magrisovi Donavi sem prebral simpatičen pasus, ki govori o konjih in oslih … Evo:
“… Življenje se pusti očarati pogrošnim romanom in tehnikolorju, ima raje radostne usode kot prozo stvarnosti in je zato bolj očarano nad konji na konjskih dirkah v Ascotu kakor pa nad osli na podeželskih cestah …”
Darč.
