knjiga ana d.

LJUBLJANA – V okviru panevropskega projekta Kulturnega onesnaževanja APEU (Art Polution Europe Union) se je v slovenski prestolnici ob kulturnem prazniku zbrala množica državljanov in državljank ter na dokaj samosvoj način počastila spominski dan na največjega pesnika v zgodovini našega premajhnega naroda.

Marko Jakše, Prešeren predava Liliputancem /2008

Presenečenje bo še najprimernejši izraz za intenzivnost presežnih občutij, ki so me obvladovala še dolgo po tistem, ko sem se v petek po Čopovi spustil proti Prešernu in pod spomenikom ugledal množično mravljinčenje. Vse črno jih je bilo ... vsaj petsto človečkov ... tam pod velikim slovenskim Bardom in njegovo Muzo.

Po stari žurnalistični navadi sem se začel riniti v ospredje in še isti trenutek je zbrane v imenu organizatorja nagovoril neznan možic v črni obleki in beli srajci. Nisem ga poznal. Anonimus dokaj neuglednega videza in vsaj na pogled blizu osemdesetih. Kakorkoli, njegov govor je bil povsem nekaj drugega. Osvežujoče mlad in blasfemičen.

Po dokaj konvencionalnem uvodu, med katerim se je sicer nenavadno pogosto vračal k frajgajstovskemu duhu dr. Prešerna, je kar znenada in brez napovedi zavil v povsem nepričakovano smer. Najprej je povedal nekaj o tem, da brez kulturne superiornosti ni mogoče niti sanjati o kakršnikoli gospodarski prodornosti in da je to že vsaj zadnjih petsto let temeljno vodilo anglosaškega sveta. V nadaljevanju je ugotavljal, da sicer resda živimo v kulturi trgovcev, vendar naj bi se že Prešeren in Balzac vsaj od svojih izgubljenih iluzij dalje prav dobro zavedala, kako plemeniti ljudje nikoli ne morejo postati dobri trgovci. Za tem je preskočil še na slovenske politike, ki se po njegovem prepričanju že od osamosvojitve sem obupno trudijo, da bi nas prav vse spremenili v trgovce: tudi zdravnike in čistilke in umetnike in učitelje in novinarje in berače in raziskovalce in kulturnike in še koga. Prvi del nagovora je potem sklenil z glasnim pozivom, da je takšni politiki vsaj enkrat letno - še najbolje ravno na praznik kulture - treba izreči odločni NE.

Od tistega trenutka dalje sem si vse njegove besede zapisoval v notes.

"Ne bomo več govorili, ampak le še storili. Naši mladi projektni vodje vam bodo sedaj razdelili strelivo in takoj po tem vas bom popeljal nad ministrstvo za kulturo ..." je živahno napovedal, vtem ko so se med zbranimi začeli gibati majhni moški in ženski človečki v oranžnih oblekah ter nam iz košar delili vzorno očiščena kurja jajca, vsakemu po tri ... "Nikomur nismo dolžni razlagati, zakaj bomo to storili. Vsak naslovljenec in vsaka aktualna oblast bo razumela, da je mnogo premalo storila za suverenost slovenske kulture in si zato še kako zasluži naš kritični odziv. Danes se bo zgodilo prvič in v naslednjih letih bo postalo tradicija, ponavljali se bomo vsako leto ne glede na izide parlamentarnih volitev. In prosim vas, nikar se ne bojte lastne radikalnosti. Za vse je poskrbljeno. Zbrali smo dovolj mecenov in donatorjev, da bo vse ponečedeno na koncu tudi počiščeno. In sedaj vas vljudno vabim na dolg protestni pohod proti Maistrovi 10."

Sam nisem ploskal, drugi so. Tudi kakšen klic je bilo mogoče slišati.

Na začetku pohoda je bilo vseeno mogoče med množico čutiti rahlo nelagodje. Na skupinice razbita procesija, ki je na praznični dan najprej počrnila Trubarjevo in se potem razvlekla po Ilirski vse tja do Maistrove ulice, je predvsem za občutljivejše duše najbrž delovala nekoliko preveč militantno. Vendar se je po prihodu na cilj, se pravi pred stavbo, po kateri se v živo rdeči barvi čez visoka okna visokega pritličja vlečejo črke besede k u l t u r a, tisto moreče vzdušje socialne frustre v hipu razkadilo. Postalo je spet radoživo in domače. Ko se je kmalu za tem povsem spontano čez ulico usula ploha jajc, so jih okna na instituciji sprejela z zamolklimi tleski. Grozeče fragilne glasove ob neizbežnih srečevanjih jajc in stekla pa so na vso srečo že po nekaj sekundah odločno preglasili kar kulturniški partizani sami. Ozko ulico je začelo obvladovati divje tuljenje in vesel živžav. Težko sem razločeval posamezne glasove, ampak vsaj pri vreščavih pesnikih mi to ni predstavljalo resnejših težav.

"Pobesite vse slovenske slikarje ... še preden se bodo sami, " se je med množico drl slok dolgin, mislim da Babačičev vnuk in Carjev sin. Čeprav sam nisem razumel, zakaj to tuli, in sem pomislil, da mu v glavi pač igrajo vsi Mrtvi Kenediji in še Jello Biafra posebej, mu je na drugi strani gruče nemudoma odgovoril bolj droban možic s sila mogočnim glasom. Zdi se mi, da je moral biti gospod Tomaž, Orfejev potomec, vsaj glede na vsebino glasnega ugovora: "Pustite naše brate in da se nihče ne dotakne slikark!" je z vreščečo uglajenostjo zavračal svojega cehovskega kolega in v isti sapi že nadaljeval z nečim, kar ni bilo podobno nobeni obtožbi, temveč bolj tožbi ali nekakšnemu retoričnemu samospraševanju, " ... Kako dolgo bo treba še čakati, da bo kakšen naš pesnik končno le prišel do zlatega managerja leta?” Spet nisem nič razumel, še manj potem, ko je taisti možak, sedaj sem bil že skoraj prepričan, da gre za prvega še živečega slovenskega poeta, začel nekoliko bolj umirjeno, vendar še vedno z navdihom recitirati poemo Atašejeva prošnja. V tistem splošnem šundru sem lahko slišal in si zapisal zgolj strofo ali dve, ampak ne morem vedeti zagotovo, saj je šlo za prosti verz. Slišalo pa se je nekako takole:

… to pot vas prosimo za US$ 1500

US$ 208 za napeljavo telefona

US$ 150 za telefonski aparat

sklede, lonci, radio,

so prav tako želje naših umetnikov

in v upanju, da bo moja prošnja uspešna,

vas najlepše pozdravljam …

Ravno ko sem si zapisoval zadnjo vrstico, je mimo prineslo znanko Marijo, Lejzičevo nezakonsko hči in slikarko. "Jih slišiš," je siknila proti meni, očitno ogorčena nad zastranitvami kolegov med tako pomembno urbano javno intervencijo , "tako gre to, njihov standardizirani socius nemudoma sprejme vsakogar ... kar raztopi ga v sebi!"

Kulturniki so se še naprej drli drug čez drugega in v obupni kakofoniji je bilo mogoče samo še tu pa tam ujeti kaj smiselnega. Tam nekje je arhitekturni tandem tulil PROTI svetemu Jožetu in ZA svetovljanskega Maksa, malo bliže pa je postavna umetnica, nekoliko je spominjala na vnukinjo vsem dobro poznanega Dremlja, med metanjem jajc pri vsakem zamahu od sile jezno pokvantala, ves čas na enak način in nekaj podobnega kot: “Vrag naj vzame …” Potem je jajc zmanjkalo in veselje se je počasi uneslo.

Prvo jajce na Maistrovi 10

Ampak kulturniške stotnije se skupaj s šundrom niso takoj porazgubile na levo in desno, pa tja nazaj proti gradbiščem novega izobraževalno-umetniškega inkubatorja in Metelkovi. Tisti povsem nesmiselni protestniki so še dolgo kar tako stali in nemo buljili tja čez na stavbo kulturnega ministrstva. Nekako začudeno, kot da sploh ne morejo verjeti svojim očem, koliko dobrega je mogoče narediti v tako kratkem času.