Arhiv za 'vizualizacija' Category

strahokracija

četrtek, december 6th, 2012

Brez vsakega vprašanja ali opozorila so nas po slabih dvajsetih letih povsem na tiho preselili iz demokracije v strahokracijo (fobokracija). Ta oblast nas straši kadar in kjer le ima priložnost; to pa samo zato, da bi lahko ob dovolj zastrašenih ljudeh v miru in brez motenj dokončala svoj zavratni posel: razdelila in spri-vatizirala celoten javni prostor.

Podoba minulih let – če jo za jasnejši pogled le malo poenostavimo – kaže sila klavrno sliko. Pokaže se namreč, kot da nam je bila demokracija potrebna samo za to, da si je bilo pod krinko 'ljudstva' mogoče razdeliti slovenski patrimonij ter razlastiti domala vseh pravic velik sloj najbolj nebogljenega in nezaščitenega 'ljudstva'. Zdaj smo se znašli v strahokraciji, kjer se plenjenje po 'kanglerjevski' metodi seli v globino in širino javnega prostora; njegova posledica pa ne bo nič drugega kot razlastitev in pokoritev novega velikega dela 'ljudstva'.

Sprašujem se, kaj pride potem, po vladavini strahu? Ne vem, mogoče strahovlada (dominatio crudelis)!

 

Država sem Janez

petek, junij 22nd, 2012

Če sem pravilno doumel drevišnje poročanje narodne televizije, potem sta ob slavnostni obeležitvi enaindvajsetletnice slovenske samostojnosti največja poraženka zadnjih parlamentarnih volitev (SDS) in najmanjša zmagovalka taistih volitev (NSi) vsega pol leta po svojem velikem porazu in še večji zmagi le uspeli dokončno sprivatizirati državo. Veselo in smešno, vredno krohota, ampak je pa tudi resno …

part(y)

part(i)

 

LIFFE & vizibilna formula

ponedeljek, november 22nd, 2010
    mala-miladojka-1a1-web.jpg
      /ovitek albuma iz leta 1987/
            .

Liffe se je končal ... Letošnji ljubljanski filmski festival se mi v spomin nikakor ne bo zapekel po prejetem vodomcu za Lanthimosov Podočnik (Dogtooth), temveč po Mendozovi Klavnici (Kinatay). Zanimivo, da sta oba od omenjenih filmov v meni zdražila spomin na 'GHASTLY BEYOND BELIEF'. Ampak, če me je brutalni šarm grške buržuazije ganil približno toliko kot dobra domača naloga razmeroma bistrega in v televizijo zagledanega dijaka, me je filipinsko potovanje na konec noči zaklalo z nazornostjo 105 minut trajajoče ontologične formule o dosežkih našega časa. Vizibilna formula, ki jo prek svojega junaka Pepinga postavi režiser, je matematično jasna, enostavna in čista, vendar žal le toliko enostavna in čista, kot je lahko čisto in enostavno razkosavanje manilske prostitutke. V prostem prevodu iz podob v besedo pa se Brillantejeva formula, pred katero si moramo ves čas zatiskati oči in ušesa, glasi nekako takole: Vse dotlej, dokler bo materialno blagostanje tako nesorazmerno porazdeljeno med ljudi in bo taista materialna blaginja edina res delujoča vrednota znotraj človeštva, vse dotlej zgodovina človeške vrste ne bo kaj prida drugega kot le ponavljajoča se kronika sociopatskih posiljevanj in masakrov...

    mala-miladojka-2a2-web.jpg

Kraljevski sprehodi

sreda, oktober 22nd, 2008

oswiecim-babica-maska.jpg

Oswiecim, 21.10.2008

Volitve 08

sreda, september 24th, 2008

klee-web-1.jpg

    Paul Klee
    Srečanje dveh mož;
    vsak domneva,da je drugi na višjem položaju

    jedkanica/1903

(več …)

Vizualizacija za Gau – konec

torek, december 25th, 2007

Iz II. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 40)

trouville-boudin.jpg

        Eugène Boudin
        Plaža pri Trouvillu /1864/1865
        (27 x 49.1 cm; olje na les)

(…) Gospodična z ognjeno rdečimi lasmi in zelenkastimi očmi nikakor ni bila neumna. Med prijateljskimi nesramnostmi sva izmenjala nekaj puhlic o Zeit-Geistu in Wiener-Geistu ter se zmenila za takojšen ogled Rembrandtovih jedkanic v CD-ju. Pozneje sva odšla k meni, da mi je povedala vse zgodbice zadnjih mesecev. Podaril sem ji knjižni označevalnik z Boudinovo reprodukcijo trouvillske plaže, kjer je mladi Flaubert našel rdeče-črno ogrinjalo Elise Foucault-Schlesinger in svojo nesrečo. Presenečeno me je pogledala, ko sem omenil, da je tudi v meni vse preveč tistega temnega normandizma, ki sovraži življenje in vsako misel na to, da ga bo treba preživeti. Odšla je nekaj po polnoči in kljub temu da sem si to želel, si je nisem upal niti vprašati, ali se je lahko dotaknem. Čez dva dni je bila sobota in med vrati me je povabila, naj jo spremim na trg. Če mi je bilo še hip pred tem žal podarjene bagatele, me je ob vabilu prevzel takšen presežek hvaležnosti, da sem močno zardel, lahko da bolj od sramu pred samim sabo kot zaradi nenadno razkritega poželenja. Margot me je začudeno pogledala in nato, ko je uspela prešteti do štiri, so še njej rahlo pordela lica. Videl sem, da okleva, vendar se mi je hip za tem še enkrat zahvalila za Boudinov bukmarker in odbrzela po stopnišču. Ko je odšla, sem se poskusil zadržati. Živčno sem se nekajkrat sprehodil po dnevni sobi, potem pa popustil, odšel v kuhinjo in s pulta vzel papirnato brisačo.
(…)

Iz II. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 47)

konjenica.jpg

        Kazimir Malevič
        Rdeča konjenica / 1928-1932
        (90 x 140 cm; olje na platno)

(…) Nisem se mogel smehljati niti naslednji dan okrog poldneva, ko sem se ves nervozen in jezen sam nase iz nasprotne smeri spet vračal k istim kamnom. Nisem vedel, kaj ji bom bolj zameril, če bo prišla ali če je ne bo. Pomislil sem, da bi se lahko skril in tako videl, ali je mojo besedno igro vzela bukvalno ali pa jo je premagala spodobnost in si je vzela vsaj delček od ponujenega stoletja. Potem sem še pomislil, da mi mogoče ne bo všeč nobena od možnih rešitev. Da mi nikoli ni všeč nobena rešitev! Po nedeljsko opusteli ulici sem se sprehodil mimo prostora, kjer smo se dan pred tem sešli. Na tlaku so se še vedno videli madeži citronsko rumene in kobaltno modre. Otroci si želijo takšnega neba in takšnega sonca. Včasih iluzije in zlagane perspektive zavedejo še mojstre. Mislim, da je celo Malevič nekoč zapisal nekaj tako abotnega, kot da ga je kobaltno modro nebo privedlo do slikanja v svetlih sončnih tonih in do impresionizma. In to avtorja suprematističnega križa in človeka, ki je lahko slikal z belo na belo. Š lo mi je na jok, čeprav jokati že dolgo nisem več znal in se mi je vedno bolj dozdevalo, da se bom cmeril šele takrat, ko se bom poslavljal. Žalostno.
(…)

    suprematistic-cross.jpg
        Kazimir Malevič
        Črni križ /1923
        (106 x 106.5 cm; olje na platno)
    suprematistc-composer.jpg
        Kazimir Malevič
        Bela na belo /1918
        79.4 x 79.4 cm; olje na platno)
  • KONEC
  • Vizualizacija za Gau VI. del

    ponedeljek, december 24th, 2007

    Iz IX. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 261)

    fuessli-trontamora.jpg

          Johann Heinrich Fuessli
          (Henry Fuseli)

          Nočna mora /1781
          (127 x 102 cm; olje na platno)

    (...) Po istih ulicah sva se še enkrat odpravila na zahod, severozahod. Potem sem na enem od uličnih vogalov ostro zavil. Spustila sva se po klancu in veselo zavirala. Tako da je cvililo po Freudovi Berggasse in nama spodnašalo zadke. Otrok B se je ustrašila za papir, ki sem ga vozil v popotni torbi, viseči s prtljažnika. Torbo sem moral potem odnesti s sabo celo v drugo nadstropje ter jo pustiti pod muzejskim nadzorom v nekdanji veži dr. Sigmunda. Dolgo sva se premikala iz sobe v sobo in se vračala, čeprav sva daleč največ časa porabila za podrobno ogledovanje antičnih kipcev iz psihoanalitikove zasebne zbirke. Čepela sva ob njih večkrat, in to vsakokrat nezmerno dolgo. Tako dolgo, da so se morali ostali obiskovalci ojunačiti in začeti na glas godrnjati. Na GSM sem si posnel dva nora falusa in majhnega rdečkastega satira. Vrnila sva se kar dvakrat k Nočni mori slikarja J. H. Füslija, ki jo je mojstru podaril Ernst Jones, avtor eseja O nočni mori iz leta 1912. In mene je vlekla diploma častnega meščana Dunaja. Dekorativno skico Sfinge in Ojdipa je na dokument z vodnimi barvicami naslikal Max Pollak. Doktor F. je namreč leta 1924 postal triintrideseti častni meščan Dunaja. Vendar se meni še vedno zdi, da je moral biti sloviti Jud mnogo bolj kot Dunajčan z Berggasse številka 19 Londončan z Elsworthy Road številka 39, kamor je zbežal pred vdorom domačih barbarov. Prepričanje se mi je dodatno utrdilo po tistem, ko sva si z Otrokom ogledala dokumentarne posnetke ekstatičnega Dunaja tik pred Anschlussom.
    (…)

      ojdip-sfinga.jpg
        Jean Auguste Dominique Ingres
        Ojdip in sfinga /1808
        (189 x 144 cm; olje na platno)

    Iz IX. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 249)

    b-friz-1.jpg

        Gustav Klimt
        Beethovnov friz (stranska stena) – detajl /1902
        (2,15 – 2,00 x 34,14 m; mešana tehnika na omet)

    (…) Niže na živilski tržnici sva kasneje kupila toskanski kruh z olivami, nesramno drage sveže smokve, dve baklavi in veliko zagozdo dach-steinerja. Š la sva v Secesijo in občudovala je samo Klimta ter Beethovnov friz. Popoldan sva poležavala in se ljubila. Zvečer sva skupaj pregle- dovala dunajske monografije in poslušala Ur-licht, hommage Gustavu Mahlerju. Ko je odšla v kopalnico, sem Hani poslal prvi mesidž. Po vrnitvi me je nekaj časa tiho opazovala med dopisovanji, kasneje pa odšla na balkon. Po zadnjem SMSu sem še naprej obsedel na tleh sredi sobe. Zamišljen ali mogoče malo otožen. Otrok B je pokleknila k meni.

    »Kaj je ...?«
    »Malo sem žalosten ...«
    »Vem ... po tem, ker si tako počasi pisal SMS.«
    »Vedel sem, da boš vedela!«
    »Kako ...?«
    »Po tem, kako počasi sem pisal SMS!«

    Paradoks jo je nasmejal in z ustnicami me je razumeva- joče pobožala po licih.
    (…)

    b-friz-4.jpg

        Gustav Klimt
        Beethovnov friz (stranska stena) – detajl /1902
        (2,15 – 2,00 x 34,14 m; mešana tehnika na omet)

    Iz XIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 353)

    (…) Kabinet zapustim šele po tistem, ko slišim, da si je Oki znova zaželel novomeški duo Suicide. In vstopim v dnevno sobo, kjer me pogled na obiskovalca znova spomni, da je čas maškar. Princeskin obraz je nekdo samo s pomočjo barvnih nanosov in za oko neopaznih implantov uspel spremeniti v čudovit levji gobec. Pravilne poteze njenega partnerja je na enak način preoblikoval v opičjaka iz Beethovnovega friza v kleti dunajske Secesije. Njuna garderoba ni bila pustna, vendar sta premišljeno izbrani obleki z domiselnimi dodatki iz obeh prijateljev naredili živi karikaturi, ki bi se lahko enako upravičeno sprehajali zunaj ali znotraj vsake odlične knjižne ilustracije.

    »Oskar?! Umetnik te je končno uspel uravnovesiti!!!«
    »Barbara, eno lepo noč ga bom veselo raztrgala!!!«

    (…)

    secesija-b-friz.jpg

        Gustav Klimt
        Beethovnov friz (prednja stena) – detajl /1902
        (2,15 – 2,00 x 34,14 m; mešana tehnika na omet)
  • nadaljevanje prihodnjič
  • Vizualizacija za Gau V. del

    sreda, oktober 10th, 2007
        chirico-duo.jpg
        Giorgio de Chirico
        Duo /1915
        (82 x 59 cm; olje na platno)

    Iz XIV. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 395)

    (...)
    Igro spogledovanja sva kasneje še nekajkrat ponovila. In če sem odmislil poskakujoče oči, me je njen izpraznjeni obraz spominjal na glave De Chiricovih metafizičnih figur, tistih njegovih krojaških modelov: lepih, slepih, gluhih in nemih.
    ... DAVNO NEKOČ SEM SPOZNAL DEKLICO TUJEGA IMENA ... VSEENO, VSEENO JE ZAHTEVALO TOLIKO LAŽI, KOT BI HOTEL IZ BESED ZGRADITI DOBER SVET ...
    Če sem povsem odkrit, me je temnolaska spominjala na mnogo bolj trivialne trenutke, ko sva si z njej podobno deklico v nekem že zdavnaj propadlem klubu stiskala roke in skrivala prešuštno tresavico pred naokoli stoječimi znanci. Bilo je povsem sprevrženo, ker sva si v nasprotju s kradljivimi dotiki med gubami zimskih plaščev lahko v vsem tistem šundru povsem svobodno kričala različne laži in opolzkosti. In sem ji tudi kričal, da je lepa. Želela je vedeti, zakaj. Pa sem ji spet zatulil, da zato, ker ima tako prazen obraz. Z rahlim nerazumevanjem je sprejela bedast kompliment in stiski njenih rok so nekoliko popustili, vendar se v tisti živčnosti pač nisem uspel dovolj hitro zlagati ali se po že storjeni napaki do konca izkričati vsaj še o meni zelo dragih
    Pesnikovih sanjah, Motečih muzah in Maskah.

    ./.

            pesnikove-sanje.jpg
            Giorgio de Chirico
            Pesnikove sanje /1914
            (89.5 x 40.5 cm; olje na platno)

    ./. Po vsej verjetnosti pa sem takrat že prav dobro vedel, da najina ujetost v drže iz de Chiricovih variacij na temo Hektorja in Andromahe res ne priča o ničemer drugem kot le o mojstrovem geniju.
    (...)

        chirico-ha-w.jpg
        Giorgio de Chirico
        Hektor in Andromaha /1946
        (82 x 60 cm; olje na platno)

    Iz VII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 197)

    (...)
    "Edino glasba se lahko vsaj na dotik približa smrti. Pa vesta zakaj? Zato, ker se edino ona od vsega človeškega lahko zavrta v neskončno ... Abstraktna in neulovljiva je kot slutnja, mnogo daljša od najdaljše misli ... Ali poznaš Rothka ... slikarja Marka Rothka?" se je nalahno obrnil k meni.
    "Ja, monokromija in samomor ..."

    ./.

        rothko-alizarin.jpg
        Mark Rothko
        brez naslova /1957
        (231.9 x 176.7 cm; olje na platno)

    ./.
    "Mhmm ... Njega je umoril njegov lastni medij. S sliko ne moreš nikoli bliže k smrti, kot je to storil on ... Slikarska abstrakcija se nujno konča v praznem platnu, lahko v belem, rdečem ali črnem, vseeno ... dlje ne gre. Poznaš Schielejevo sliko Deklica in smrt?"
    ./.

      egon-deklicasmrt-w.jpg
      Egon Schiele
      Deklica in smrt –avtoportret z Walli/ 1915
      (150 x 180 cm; olje na platno)

    ./.
    Tokrat še toliko ni počakal, da bi mu pritrdil, ampak je kar nadaljeval.
    "Tisto je igračkanje ... nekakšno naricanje o smrti, ki ji z govorico, čeprav slikarsko, nikakor ne moreš bliže od Rothkovega rdeče popleskanega platna ... Lahko se samo še ubiješ ... kot on. Glasba počne to drugače. Nikoli ne lovi konkretnega, največ vsebine ima pisk ali žvižg ali zvonjenje ... pri telefonu in cerkvenih zvonovih, ali če hočeš, tudi pri Pavlovem psu ... Pa to še ni glasba. Za razliko od Shieleja na primer Straussa sploh ne prenesem, ampak tudi on se je preizkusil z
    Deklico in smrtjo ter se ... sploh nič čudnega ... dotaknil smrti mnogo bolj zares, kot je to uspelo Egonu ali celo Rothku. Pri tem zadnjem, preveč zavzetem norčku tega seveda ne mislim bukvalno. Pa saj vesta, kaj hočem povedati ... En ton je lahko daljši od žalosti celega življenja, en sam ton je lahko globok kot neskončnost ... Z besedo ali podobo, ki je zgnetena iz končnosti, se ne bosta nikoli dotaknila smrti ..."
    Ko je pred koncem preskočil na dvojino, sem razumel, zakaj sta bili obe vprašanji o slikarjih naslovljeni izključno name. Ni šlo za naklonjenost. Vedel je, da Asja prav dobro pozna dela in usodi obeh nesrečnikov.

    (...)

      rothko-yuyu.jpg
      Mark Rothko
      brez naslova – rdeča, bela, plava /1953
      (197.5 x 207.7 cm; olje na platno)
  • nadaljevanje prihodnjič
  • Vizualizacija za Gau IV. del

    četrtek, avgust 23rd, 2007

    Iz IX. POROČILA – SMS poglavje (Knjiga Ana D; str. 237):

    9. AVGUST /torek/

    Otrok (13:33)
    VCCASIH SE DAN RAZVIJE
    V TAKEGA, DA BI BILO
    BOLJE, CCE GA NE BI BILO..
    GLAVO PREVEVA NEDOLOCCLJIVA
    ZZALOST..

    Peripat OTROKU (13:41)
    Povej, O, kaj je bilo?

    Otrok (13:44)
    ..ne vem.. ne znam..

    Peripat OTROKU (13:47)
    Potem ne bodi zzalostna.
    Spravljam se v KHM*!

    * kratica - Kunst Historicshes Museum

    Otrok (13:48)
    Oglej si in uzzivaj sse zame..

          Asja (17:31)
          Ob 00:25 dalecc od reke in
          blizu prepovedanega mesta ob
          Tainanmen trgu ter na dosegu
          Kitajskega zidu, ki nam bo
          poklonjen jutri..

          Peripat ASJI (17:35)
          Ob 17:33 dalecc od miru in
          blizu Otrosskih iger ob
          Babelskem stolpu ter na dosegu
          Rembrandtovega sina Tita, ki
          bo bral svojo knjigo tudi jutri..

    babel-web.jpg
    Pieter Breughel
    Babilonski stolp /1563
    (114 x 155 cm, olje na les)

          Asja (18:20)
          Kako dobre stvari imass okrog
          sebe.. tam v KHM, khmm
          khmmm..
          tit-bere-knjigo.jpg
          Rembrandt Harmensz van Rijn
          Titus van Rijn bere /1656/57
          (70,5 x 64 cm, olje na platno)

    * Zvečer pokličem Otroka in poklepetava o obisku muzeja: “Breughel me tokrat ni tako prevzel in razveselil, kot sem upal!”

    Otrok (20:12)
    KOGA SI SSE SRECCAL
    RAZEN B-JA?

    Peripat OTROKU (20:18)
    C-jevega Davida, H-jeve
    Zzivljenske dobe, R-jevega
    Tita in njegovo babico, pa sse
    D-jevo Beneccanko..

      david.jpg
      Caravaggio – Michelangelo Merisi
      David z Golijatovo glavo /1606/07
      (90.5 x 116 cm, olje na les)
          baldung.jpg
          Hans Baldung Grien
          Življenske dobe /1510
          (48 x 32,5 cm, olje na les)/
          ** Peripatova zavestna napaka?
          Zamenjal je Holbeina in Baldunga!

    Otrok (20:31)
    C-CARAVAGGIO, H-HOLBEIN,
    R-REMBRANDT, D-DAVID?

          titova-babica-1.jpg
          Rembrandt Harmensz van Rijn
          Umetnikova mati kot prerokinja Hana

    Otrok (20:39)
    D-DÜRER!!

          benecanka.jpg
          Albrecht Duerer
          Benečanka /1505
          (33 x 25 cm, olje na les)

    Peripat OTROKU (20:44)
    BRAAAVOOOO!! Ravno sem
    possiljal popravek zadnjega. Ko
    sem pisal, sem se spomnil Eseja
    o slepoti in takoj nato
    pomislil: SAJ NI MOGOCCE..
    NEHAJ TESTIRAT! BRAVO!!!

    Otrok (20:47)
    HVALA, HVALA..

    Peripat OTROKU (20:50)
    BREZ ZADREG, DOBRO
    OPRAVLJENO DELO!!

    Otrok (20:53)
    OK,OK (C,R,H – takoj, D pa
    ne. Nato vzela Laroussa in
    preverila.); OBCCUTEK
    TESTIRANJA? NITI NE!

    Peripat OTROKU (20:58)
    ZA KNJIGE MISLIL VPRASSAT, PA JE SAMO 160
    ZNAKOV, VESS..?!

    Iz IX. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 252):

    “Greva še čez,” je pomignila proti muzejskima dvojčkoma na drugi strani Burggartna, “… pogledat še tvojega Pietra B. in njegove Otroške igre …”

    otroske-igre-web.jpg
    Pieter Breughel
    Otroške igre /1560
    (118 x 161 cm, olje na les)

    Ko sva potem korakala ob Hiši metuljev in sem ob samovšečnih konstrukcijah iz železa in stekla, zakovičenih in zelenih, spet pomislil na zlagane čase velikih svetovnih razstav, se je Otrok B kar naenkrat ustavila. Ustavil sem se še sam. Zrla mi je v oči in v njenem glasu ni bilo jeze.
    “Rodil si me in vzgojil si me … Sedaj nisi zadovoljen s tem, v kar sem se razvila … In si iščeš čisto bitje, s katerim bi rad ponovil vajo …”
    “Daj bodi prijazna, saj sem samo eden. Če bi bil dva ali tri, potem bi bilo laže. Saj veš, tako kot ti, ki si prav tako samo eden …”
    Ni se nasmehnila. Samo odvrnila je pogled in nadaljevala pot. Sledil sem ji. Lovil sem jo.
    “Glej, daješ mi čisto vse … Razen nje!”
    Ni odgovorila, samo nogi je začela bolj strogo postavljati drugo pred drugo.
    “Motiš se … Prav dobro se zavedam, da ona živi v svetu konzuma in ne ljubezni. V njem nobena stvar ne more vztrajati, še mesec ne … in ostati neobžrta …”
    Spet se je ustavila in me pogledala.
    “Povedal sem ti že, da je bolno spedenana… Želim, da se mojemu pogledu zagnusi.”
    Umolknil sem. Stala sva za Neue Burgom. Z balkona na nasprotni strani je Adolf Hitler razglasil Anschluss.
    “Če se mojemu pogledu ne bo zagnusila ona, se mu bom sam …”
    “Ni dobro, kar govoriš!”
    V KHM sva brez zaustavljanj odšla v Breughelovo sobano. Najdlje je stala pred Lovci v snegu. Ko sva odhajala, me je prosila, naj jo odpeljem še do C-jevega Davida, H-jevih Življenjskih dob, R-jevega Tita in njegove babice ter do D-jeve Benečanke. Spet sva se lahko smejala. In smeh se je držal tudi njenega vprašanja.
    “Kaj naj počnem s tabo?”
    “Če sem bilka, me utrgaj! Če sem zver, me ubij!”
    “Včasih se mi zdi, da sem strašno kriva, ker sem še vedno normalna!”

    lovci-v-snegu-web.jpg
    Pieter Breughel
    Lovci v snegu /1565
    (117 x 162 cm, olje na les)

  • se nadaljuje
  • Vizualizacija za Gau III. del

    sreda, julij 18th, 2007

    Iz IV. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 67):

    (...) Otrok B je imela obupno velik palec na levi nogi, strašno grd in rožnat. Plebejski. Ravno nasprotno pa je celota njenega telesa še najbolj priličila Modiglianijevemu Aktu na zofi iz milanske zbirke Giannija Mattiolija. Čopič mojstra iz Livorna je slikal Otroka. Vse je enako, od las na glavi in temnih oči, do sramnih dlak in torza. Izrez je celo kompozicijsko tako domišljen, da desni rob platna pri diagonalno ležečem aktu reže noge približno sredi stegen. Na nasprotni strani pa levi rob slike nasladno počivajočim in za glavo vrženim rokam striže desno dlan, medtem ko je leva podložena in skrita pod paževsko pristriženo temno grivo. Na sliki ni mogoče videti niti enega prsta. Nobene deformacije. Ne na roki in ne na nogi. (...)

      amedeov-otrok-b.JPG
      Amedeo Modigliani;
      Akt na zofi /1917
      (60 x 92 cm, olje na platno)

    Iz VIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 216):

    (...) Vedel sem, da ji moram povedati. Vendar sem čakal. Čakal sem na pravi čas. 'Čakati na čas', kako ubogo se to sliši. V Goyevem Črnem ciklu obstaja slika z naslovom Saturn žre lastne otroke. Bog časa je upodobljen zelo veristično, kot nori sivolasi starec, ki obžira petkrat manjše človeško telo, tako kot bi jedel velik sendvič. V očetovem goltu sta že izginili obe otrokovi roki in glava. 'Čakati na pravi čas' se sliši enako ubogo, kot bi oglušeli kastiljski mojster sliki dal naslov: 'Bog časa žre otroke, ki čakajo na svoj čas'. (...)

        goya-saturnova-malica.jpg
        Francisco Goya;
        Saturn žre lastne otroke /1624
        (146 x 83 cm, freska)

    Iz VII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 198):

    (...) "... Lahko mi verjameta, z mojim čélom se nikoli ne pozibavava na temnih valovih za Böcklinovim čolnom tam nekje pred Otokom smrti ... midva se sprehajava po njem! ..." (...)

    otok-smrti-boecklin.jpg
    Arnold Boecklin;
    Otok smrti /1880
    (111 x 155 cm, olje na platno)

    Iz XIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 373):

    (...)
    "Š e enkrat bom poskusil zaživeti ... Tudi Rantz je ..."
    Ni ga zanimalo, kdo je Rantz. Ni vprašal.
    "Pojdi v Madrid ... obišči Prado. Tam so Goyeve Črne slike iz Quinto del Sordo ..."
    "Poznam ... Utapljajoči se pes ... Saturn žre lastne otroke ..."
    "Ja ... tisti pes, sploh ga ni strah ... samo gleda ..."
    (...)

        goya-drawning-dog.jpg
        Francisco Goya;
        Utapljajoči se pes
        ( 134 x 80 cm, freska)
        1621 Quinta del Sordo; špan. Hiša glušca

    Ibidem(str. 374):

    (...) Zunaj pred hišo, pod golo žarnico nad vrati, je iz žepa potegnil plošček in mi ga ponudil. Vzel sem. Bil je tisti raritetni primerek, ki ga nisem uspel nikoli dobiti in ga nikoli nisem slišal. Na ovitku je bil Goyev pes, njegova glava na divjem valu kalne vode. In za in pred njim samo še nebotične gladke skale. (...)

    Ibidem (str. 375):

    (...)
    "Nič si ni drznilo na cesto, še potepen pes ne ..."
    Fedor ni spregovoril vse do vogala pri Kazini, kjer sem ga odložil.
    "Peripat, ne počni več tega!"
    "Videl sem že vse iz Hiše glušca ... in ne le enkrat!"
    (...)

    demon-pohote.jpg
    Francisco Goya;
    Asmodea/Asmodeus
    (detajl, freska)
    1620 Quinta del Sordo

  • nadaljevanje prihodnjič