knjiga ana d.

Oswiecim, 21.10.2008

Paul Klee
Srečanje dveh mož;
vsak domneva,da je drugi na višjem položaju
jedkanica/1903

–>

Iz II. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 40)

Eugène Boudin
Plaža pri Trouvillu /1864/1865
(27 x 49.1 cm; olje na les)

(…) Gospodična z ognjeno rdečimi lasmi in zelenkastimi očmi nikakor ni bila neumna. Med prijateljskimi nesramnostmi sva izmenjala nekaj puhlic o Zeit-Geistu in Wiener-Geistu ter se zmenila za takojšen ogled Rembrandtovih jedkanic v CD-ju. Pozneje sva odšla k meni, da mi je povedala vse zgodbice zadnjih mesecev. Podaril sem ji knjižni označevalnik z Boudinovo reprodukcijo trouvillske plaže, kjer je mladi Flaubert našel rdeče-črno ogrinjalo Elise Foucault-Schlesinger in svojo nesrečo. Presenečeno me je pogledala, ko sem omenil, da je tudi v meni vse preveč tistega temnega normandizma, ki sovraži življenje in vsako misel na to, da ga bo treba preživeti. Odšla je nekaj po polnoči in kljub temu da sem si to želel, si je nisem upal niti vprašati, ali se je lahko dotaknem. Čez dva dni je bila sobota in med vrati me je povabila, naj jo spremim na trg. Če mi je bilo še hip pred tem žal podarjene bagatele, me je ob vabilu prevzel takšen presežek hvaležnosti, da sem močno zardel, lahko da bolj od sramu pred samim sabo kot zaradi nenadno razkritega poželenja. Margot me je začudeno pogledala in nato, ko je uspela prešteti do štiri, so še njej rahlo pordela lica. Videl sem, da okleva, vendar se mi je hip za tem še enkrat zahvalila za Boudinov bukmarker in odbrzela po stopnišču. Ko je odšla, sem se poskusil zadržati. Živčno sem se nekajkrat sprehodil po dnevni sobi, potem pa popustil, odšel v kuhinjo in s pulta vzel papirnato brisačo.
(…)

Iz II. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 47)

Kazimir Malevič
Rdeča konjenica / 1928-1932
(90 x 140 cm; olje na platno)

(…) Nisem se mogel smehljati niti naslednji dan okrog poldneva, ko sem se ves nervozen in jezen sam nase iz nasprotne smeri spet vračal k istim kamnom. Nisem vedel, kaj ji bom bolj zameril, če bo prišla ali če je ne bo. Pomislil sem, da bi se lahko skril in tako videl, ali je mojo besedno igro vzela bukvalno ali pa jo je premagala spodobnost in si je vzela vsaj delček od ponujenega stoletja. Potem sem še pomislil, da mi mogoče ne bo všeč nobena od možnih rešitev. Da mi nikoli ni všeč nobena rešitev! Po nedeljsko opusteli ulici sem se sprehodil mimo prostora, kjer smo se dan pred tem sešli. Na tlaku so se še vedno videli madeži citronsko rumene in kobaltno modre. Otroci si želijo takšnega neba in takšnega sonca. Včasih iluzije in zlagane perspektive zavedejo še mojstre. Mislim, da je celo Malevič nekoč zapisal nekaj tako abotnega, kot da ga je kobaltno modro nebo privedlo do slikanja v svetlih sončnih tonih in do impresionizma. In to avtorja suprematističnega križa in človeka, ki je lahko slikal z belo na belo. Šlo mi je na jok, čeprav jokati že dolgo nisem več znal in se mi je vedno bolj dozdevalo, da se bom cmeril šele takrat, ko se bom poslavljal. Žalostno.
(…)

Kazimir Malevič
Črni križ /1923
(106 x 106.5 cm; olje na platno)

Kazimir Malevič
Bela na belo /1918
79.4 x 79.4 cm; olje na platno)

Iz IX. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 261)

Johann Heinrich Fuessli
(Henry Fuseli)
Nočna mora /1781
(127 x 102 cm; olje na platno)

(…) Po istih ulicah sva se še enkrat odpravila na zahod, severozahod. Potem sem na enem od uličnih vogalov ostro zavil. Spustila sva se po klancu in veselo zavirala. Tako da je cvililo po Freudovi Berggasse in nama spodnašalo zadke. Otrok B se je ustrašila za papir, ki sem ga vozil v popotni torbi, viseči s prtljažnika. Torbo sem moral potem odnesti s sabo celo v drugo nadstropje ter jo pustiti pod muzejskim nadzorom v nekdanji veži dr. Sigmunda. Dolgo sva se premikala iz sobe v sobo in se vračala, čeprav sva daleč največ časa porabila za podrobno ogledovanje antičnih kipcev iz psihoanalitikove zasebne zbirke. Čepela sva ob njih večkrat, in to vsakokrat nezmerno dolgo. Tako dolgo, da so se morali ostali obiskovalci ojunačiti in začeti na glas godrnjati. Na GSM sem si posnel dva nora falusa in majhnega rdečkastega satira. Vrnila sva se kar dvakrat k Nočni mori slikarja J. H. Füslija, ki jo je mojstru podaril Ernst Jones, avtor eseja O nočni mori iz leta 1912. In mene je vlekla diploma častnega meščana Dunaja. Dekorativno skico Sfinge in Ojdipa je na dokument z vodnimi barvicami naslikal Max Pollak. Doktor F. je namreč leta 1924 postal triintrideseti častni meščan Dunaja. Vendar se meni še vedno zdi, da je moral biti sloviti Jud mnogo bolj kot Dunajčan z Berggasse številka 19 Londončan z Elsworthy Road številka 39, kamor je zbežal pred vdorom domačih barbarov. Prepričanje se mi je dodatno utrdilo po tistem, ko sva si z Otrokom ogledala dokumentarne posnetke ekstatičnega Dunaja tik pred Anschlussom.
(…)

Jean Auguste Dominique Ingres
Ojdip in sfinga /1808
(189 x 144 cm; olje na platno)

Iz IX. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 249)

Gustav Klimt
Beethovnov friz (stranska stena) - detajl /1902
(2,15 - 2,00 x 34,14 m; mešana tehnika na omet)

(…) Niže na živilski tržnici sva kasneje kupila toskanski kruh z olivami, nesramno drage sveže smokve, dve baklavi in veliko zagozdo dach-steinerja. Šla sva v Secesijo in občudovala je samo Klimta ter Beethovnov friz. Popoldan sva poležavala in se ljubila. Zvečer sva skupaj pregle- dovala dunajske monografije in poslušala Ur-licht, hommage Gustavu Mahlerju. Ko je odšla v kopalnico, sem Hani poslal prvi mesidž. Po vrnitvi me je nekaj časa tiho opazovala med dopisovanji, kasneje pa odšla na balkon. Po zadnjem SMSu sem še naprej obsedel na tleh sredi sobe. Zamišljen ali mogoče malo otožen. Otrok B je pokleknila k meni.

Paradoks jo je nasmejal in z ustnicami me je razumeva- joče pobožala po licih.
(…)

Gustav Klimt
Beethovnov friz (stranska stena) - detajl /1902
(2,15 - 2,00 x 34,14 m; mešana tehnika na omet)

Iz XIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 353)

(…) Kabinet zapustim šele po tistem, ko slišim, da si je Oki znova zaželel novomeški duo Suicide. In vstopim v dnevno sobo, kjer me pogled na obiskovalca znova spomni, da je čas maškar. Princeskin obraz je nekdo samo s pomočjo barvnih nanosov in za oko neopaznih implantov uspel spremeniti v čudovit levji gobec. Pravilne poteze njenega partnerja je na enak način preoblikoval v opičjaka iz Beethovnovega friza v kleti dunajske Secesije. Njuna garderoba ni bila pustna, vendar sta premišljeno izbrani obleki z domiselnimi dodatki iz obeh prijateljev naredili živi karikaturi, ki bi se lahko enako upravičeno sprehajali zunaj ali znotraj vsake odlične knjižne ilustracije.

»Oskar?! Umetnik te je končno uspel uravnovesiti!!!«
»Barbara, eno lepo noč ga bom veselo raztrgala!!!«
(…)

Gustav Klimt
Beethovnov friz (prednja stena) - detajl /1902
(2,15 - 2,00 x 34,14 m; mešana tehnika na omet)

Giorgio de Chirico
Duo /1915
(82 x 59 cm; olje na platno)

Iz XIV. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 395)

(...)
Igro spogledovanja sva kasneje še nekajkrat ponovila. In če sem odmislil poskakujoče oči, me je njen izpraznjeni obraz spominjal na glave De Chiricovih metafizičnih figur, tistih njegovih krojaških modelov: lepih, slepih, gluhih in nemih.
… DAVNO NEKOČ SEM SPOZNAL DEKLICO TUJEGA IMENA … VSEENO, VSEENO JE ZAHTEVALO TOLIKO LAŽI, KOT BI HOTEL IZ BESED ZGRADITI DOBER SVET …
Če sem povsem odkrit, me je temnolaska spominjala na mnogo bolj trivialne trenutke, ko sva si z njej podobno deklico v nekem že zdavnaj propadlem klubu stiskala roke in skrivala prešuštno tresavico pred naokoli stoječimi znanci. Bilo je povsem sprevrženo, ker sva si v nasprotju s kradljivimi dotiki med gubami zimskih plaščev lahko v vsem tistem šundru povsem svobodno kričala različne laži in opolzkosti. In sem ji tudi kričal, da je lepa. Želela je vedeti, zakaj. Pa sem ji spet zatulil, da zato, ker ima tako prazen obraz. Z rahlim nerazumevanjem je sprejela bedast kompliment in stiski njenih rok so nekoliko popustili, vendar se v tisti živčnosti pač nisem uspel dovolj hitro zlagati ali se po že storjeni napaki do konca izkričati vsaj še o meni zelo dragih Pesnikovih sanjah, Motečih muzah in Maskah.
./.

Giorgio de Chirico
Pesnikove sanje /1914
(89.5 x 40.5 cm; olje na platno)

./. Po vsej verjetnosti pa sem takrat že prav dobro vedel, da najina ujetost v drže iz de Chiricovih variacij na temo Hektorja in Andromahe res ne priča o ničemer drugem kot le o mojstrovem geniju.
(...)

Giorgio de Chirico
Hektor in Andromaha /1946
(82 x 60 cm; olje na platno)

Iz VII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 197)

(...)
“Edino glasba se lahko vsaj na dotik približa smrti. Pa vesta zakaj? Zato, ker se edino ona od vsega človeškega lahko zavrta v neskončno … Abstraktna in neulovljiva je kot slutnja, mnogo daljša od najdaljše misli … Ali poznaš Rothka … slikarja Marka Rothka?” se je nalahno obrnil k meni.
“Ja, monokromija in samomor …”
./.

Mark Rothko
brez naslova /1957
(231.9 x 176.7 cm; olje na platno)

./.
“Mhmm … Njega je umoril njegov lastni medij. S sliko ne moreš nikoli bliže k smrti, kot je to storil on … Slikarska abstrakcija se nujno konča v praznem platnu, lahko v belem, rdečem ali črnem, vseeno … dlje ne gre. Poznaš Schielejevo sliko Deklica in smrt?”
./.

Egon Schiele
Deklica in smrt -avtoportret z Walli/ 1915
(150 x 180 cm; olje na platno)

./.
Tokrat še toliko ni počakal, da bi mu pritrdil, ampak je kar nadaljeval.
“Tisto je igračkanje … nekakšno naricanje o smrti, ki ji z govorico, čeprav slikarsko, nikakor ne moreš bliže od Rothkovega rdeče popleskanega platna … Lahko se samo še ubiješ … kot on. Glasba počne to drugače. Nikoli ne lovi konkretnega, največ vsebine ima pisk ali žvižg ali zvonjenje … pri telefonu in cerkvenih zvonovih, ali če hočeš, tudi pri Pavlovem psu … Pa to še ni glasba. Za razliko od Shieleja na primer Straussa sploh ne prenesem, ampak tudi on se je preizkusil z Deklico in smrtjo ter se … sploh nič čudnega … dotaknil smrti mnogo bolj zares, kot je to uspelo Egonu ali celo Rothku. Pri tem zadnjem, preveč zavzetem norčku tega seveda ne mislim bukvalno. Pa saj vesta, kaj hočem povedati … En ton je lahko daljši od žalosti celega življenja, en sam ton je lahko globok kot neskončnost … Z besedo ali podobo, ki je zgnetena iz končnosti, se ne bosta nikoli dotaknila smrti …”
Ko je pred koncem preskočil na dvojino, sem razumel, zakaj sta bili obe vprašanji o slikarjih naslovljeni izključno name. Ni šlo za naklonjenost. Vedel je, da Asja prav dobro pozna dela in usodi obeh nesrečnikov.
(...)

Mark Rothko
brez naslova - rdeča, bela, plava /1953
(197.5 x 207.7 cm; olje na platno)

Iz IX. POROČILA - SMS poglavje (Knjiga Ana D; str. 237):

9. AVGUST /torek/

Otrok (13:33)
VCCASIH SE DAN RAZVIJE
V TAKEGA, DA BI BILO
BOLJE, CCE GA NE BI BILO..
GLAVO PREVEVA NEDOLOCCLJIVA
ZZALOST..

Peripat OTROKU (13:41)
Povej, O, kaj je bilo?

Otrok (13:44)
..ne vem.. ne znam..

Peripat OTROKU (13:47)
Potem ne bodi zzalostna.
Spravljam se v KHM*!

* kratica - Kunst Historicshes Museum

Otrok (13:48)
Oglej si in uzzivaj sse zame..

Asja (17:31)
Ob 00:25 dalecc od reke in
blizu prepovedanega mesta ob
Tainanmen trgu ter na dosegu
Kitajskega zidu, ki nam bo
poklonjen jutri..

Peripat ASJI (17:35)
Ob 17:33 dalecc od miru in
blizu Otrosskih iger ob
Babelskem stolpu ter na dosegu
Rembrandtovega sina Tita, ki
bo bral svojo knjigo tudi jutri..

Pieter Breughel
Babilonski stolp /1563
(114 x 155 cm, olje na les)

Asja (18:20)
Kako dobre stvari imass okrog
sebe.. tam v KHM, khmm
khmmm..

Rembrandt Harmensz van Rijn
Titus van Rijn bere /1656/57
(70,5 x 64 cm, olje na platno)

* Zvečer pokličem Otroka in poklepetava o obisku muzeja: “Breughel me tokrat ni tako prevzel in razveselil, kot sem upal!”

Otrok (20:12)
KOGA SI SSE SRECCAL
RAZEN B-JA?

Peripat OTROKU (20:18)
C-jevega Davida, H-jeve
Zzivljenske dobe, R-jevega
Tita in njegovo babico, pa sse
D-jevo Beneccanko..

Caravaggio - Michelangelo Merisi
David z Golijatovo glavo /1606/07
(90.5 x 116 cm, olje na les)

Hans Baldung Grien
Življenske dobe /1510
(48 x 32,5 cm, olje na les)/
** Peripatova zavestna napaka?
Zamenjal je Holbeina in Baldunga!

Otrok (20:31)
C-CARAVAGGIO, H-HOLBEIN,
R-REMBRANDT, D-DAVID?

Rembrandt Harmensz van Rijn
Umetnikova mati kot prerokinja Hana

Otrok (20:39)
D-DÜRER!!

Albrecht Duerer
Benečanka /1505
(33 x 25 cm, olje na les)

Peripat OTROKU (20:44)
BRAAAVOOOO!! Ravno sem
possiljal popravek zadnjega. Ko
sem pisal, sem se spomnil Eseja
o slepoti in takoj nato
pomislil: SAJ NI MOGOCCE..
NEHAJ TESTIRAT! BRAVO!!!

Otrok (20:47)
HVALA, HVALA..

Peripat OTROKU (20:50)
BREZ ZADREG, DOBRO
OPRAVLJENO DELO!!

Otrok (20:53)
OK,OK (C,R,H – takoj, D pa
ne. Nato vzela Laroussa in
preverila.); OBCCUTEK
TESTIRANJA? NITI NE!

Peripat OTROKU (20:58)
ZA KNJIGE MISLIL VPRASSAT, PA JE SAMO 160
ZNAKOV, VESS..?!

Iz IX. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 252):

“Greva še čez,” je pomignila proti muzejskima dvojčkoma na drugi strani Burggartna, “… pogledat še tvojega Pietra B. in njegove Otroške igre …”

Pieter Breughel
Otroške igre /1560
(118 x 161 cm, olje na les)

Ko sva potem korakala ob Hiši metuljev in sem ob samovšečnih konstrukcijah iz železa in stekla, zakovičenih in zelenih, spet pomislil na zlagane čase velikih svetovnih razstav, se je Otrok B kar naenkrat ustavila. Ustavil sem se še sam. Zrla mi je v oči in v njenem glasu ni bilo jeze.
“Rodil si me in vzgojil si me … Sedaj nisi zadovoljen s tem, v kar sem se razvila … In si iščeš čisto bitje, s katerim bi rad ponovil vajo …”
“Daj bodi prijazna, saj sem samo eden. Če bi bil dva ali tri, potem bi bilo laže. Saj veš, tako kot ti, ki si prav tako samo eden …”
Ni se nasmehnila. Samo odvrnila je pogled in nadaljevala pot. Sledil sem ji. Lovil sem jo.
“Glej, daješ mi čisto vse … Razen nje!”
Ni odgovorila, samo nogi je začela bolj strogo postavljati drugo pred drugo.
“Motiš se … Prav dobro se zavedam, da ona živi v svetu konzuma in ne ljubezni. V njem nobena stvar ne more vztrajati, še mesec ne … in ostati neobžrta …”
Spet se je ustavila in me pogledala.
“Povedal sem ti že, da je bolno spedenana… Želim, da se mojemu pogledu zagnusi.”
Umolknil sem. Stala sva za Neue Burgom. Z balkona na nasprotni strani je Adolf Hitler razglasil Anschluss.
“Če se mojemu pogledu ne bo zagnusila ona, se mu bom sam …”
“Ni dobro, kar govoriš!”
V KHM sva brez zaustavljanj odšla v Breughelovo sobano. Najdlje je stala pred Lovci v snegu. Ko sva odhajala, me je prosila, naj jo odpeljem še do C-jevega Davida, H-jevih Življenjskih dob, R-jevega Tita in njegove babice ter do D-jeve Benečanke. Spet sva se lahko smejala. In smeh se je držal tudi njenega vprašanja.
“Kaj naj počnem s tabo?”
“Če sem bilka, me utrgaj! Če sem zver, me ubij!”
“Včasih se mi zdi, da sem strašno kriva, ker sem še vedno normalna!”

Pieter Breughel
Lovci v snegu /1565
(117 x 162 cm, olje na les)

Iz IV. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 67):

(…) Otrok B je imela obupno velik palec na levi nogi, strašno grd in rožnat. Plebejski. Ravno nasprotno pa je celota njenega telesa še najbolj priličila Modiglianijevemu Aktu na zofi iz milanske zbirke Giannija Mattiolija. Čopič mojstra iz Livorna je slikal Otroka. Vse je enako, od las na glavi in temnih oči, do sramnih dlak in torza. Izrez je celo kompozicijsko tako domišljen, da desni rob platna pri diagonalno ležečem aktu reže noge približno sredi stegen. Na nasprotni strani pa levi rob slike nasladno počivajočim in za glavo vrženim rokam striže desno dlan, medtem ko je leva podložena in skrita pod paževsko pristriženo temno grivo. Na sliki ni mogoče videti niti enega prsta. Nobene deformacije. Ne na roki in ne na nogi. (…)

Amedeo Modigliani;
Akt na zofi /1917
(60 x 92 cm, olje na platno)

Iz VIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 216):

(...) Vedel sem, da ji moram povedati. Vendar sem čakal. Čakal sem na pravi čas. 'Čakati na čas', kako ubogo se to sliši. V Goyevem Črnem ciklu obstaja slika z naslovom Saturn žre lastne otroke. Bog časa je upodobljen zelo veristično, kot nori sivolasi starec, ki obžira petkrat manjše človeško telo, tako kot bi jedel velik sendvič. V očetovem goltu sta že izginili obe otrokovi roki in glava. 'Čakati na pravi čas' se sliši enako ubogo, kot bi oglušeli kastiljski mojster sliki dal naslov: 'Bog časa žre otroke, ki čakajo na svoj čas'. (...)

Francisco Goya;
Saturn žre lastne otroke /1624
(146 x 83 cm, freska)

Iz VII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 198):

(...) "... Lahko mi verjameta, z mojim čélom se nikoli ne pozibavava na temnih valovih za Böcklinovim čolnom tam nekje pred Otokom smrti ... midva se sprehajava po njem! ..." (...)

Arnold Boecklin;
Otok smrti /1880
(111 x 155 cm, olje na platno)

Iz XIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 373):

(...)
"Še enkrat bom poskusil zaživeti ... Tudi Rantz je ..."
Ni ga zanimalo, kdo je Rantz. Ni vprašal.
"Pojdi v Madrid ... obišči Prado. Tam so Goyeve Črne slike iz Quinto del Sordo ..."
"Poznam ... Utapljajoči se pes ... Saturn žre lastne otroke ..."
"Ja ... tisti pes, sploh ga ni strah ... samo gleda ..."
(...)

Francisco Goya;
Utapljajoči se pes
( 134 x 80 cm, freska)
1621 Quinta del Sordo; špan. Hiša glušca

Ibidem(str. 374):

(...) Zunaj pred hišo, pod golo žarnico nad vrati, je iz žepa potegnil plošček in mi ga ponudil. Vzel sem. Bil je tisti raritetni primerek, ki ga nisem uspel nikoli dobiti in ga nikoli nisem slišal. Na ovitku je bil Goyev pes, njegova glava na divjem valu kalne vode. In za in pred njim samo še nebotične gladke skale. (...)

Ibidem (str. 375):

(...)
"Nič si ni drznilo na cesto, še potepen pes ne ..."
Fedor ni spregovoril vse do vogala pri Kazini, kjer sem ga odložil.
"Peripat, ne počni več tega!"
"Videl sem že vse iz Hiše glušca ... in ne le enkrat!"
(...)

Francisco Goya;
Asmodea/Asmodeus
(detajl, freska)
1620 Quinta del Sordo

Pozdravljena Gau,

potujva torej naprej po slikah iz Knjige Ane D - ali da bo razumljivo še za ostale gledalce - nadaljujva z vizualiziranjem slik iz Peripatove in Redaktorjeve glave. V katerem od teh dveh je več mene, mi je vsak dan vse manj jasno … Vsem trem pa je - če seveda sledimo knjigi - skupno navdušenje nad Paulom Kleejem in Walterjem Benjaminom.

Paul je ustvaril sliko:

• Paul Klee,
  Angelus Novus /31.8 x 24.2 cm/ 1920
  indijsko črnilo, barvna kreda in rjavi premaz na papir

Walter je to isto sliko kupil in ji samo z besedami dodal sijajen oplesk:

(...) Ena izmed Kleejevih slik se imenuje Angelus Novus. Na njej je upodobljen angel, ki se namerava - tako je videti - odmakniti od nečesa, v kar strmi. Njegove oči so razširjene, usta odprta in peruti razpete. Tak mora biti videti angel zgodovine. Njegovo obličje je obrnjeno v preteklost. Kjer se pred nami kaže veriga dogodkov, tam vidi on eno samo katastrofo, ki nepretrgano kopiči ruševine na ruševine in mu jih luča pred noge. Gotovo bi rad zastal, obudil mrtve in razbito zložil skupaj. Toda iz raja veje vihar, ki se je ujel v njegove peruti in je tako močan, da jih ne more več zložiti. Ta vihar ga nezadržno žene v prihodnost, ki ji obrača hrbet, medtem ko kup razvalin pred njim raste v nebo. Ta vihar je tisto, čemur pravimo napredek. (...)

• Walter Benjamin; Izbrani spisi (SH 1998)

Redaktor je v prologu Knjige Ana D že ob prvem opisu osrednjega romanesknega lika (Peripat) uporabil oboje - tako Kleejev papir in barve kot Benjaminov oplesk. Paul in Walter sta umrla leta 1940, prvi naravne in drugi nasilne smrti. Na begu pred nacističnim Gestapom si je namreč v Pirenejih sam vzel življenje. Angel je baje predstavljal naj- vrednejšo stvar iz njegove zapuščine. Ob nakupu naj bi zanj odštel protivrednost tridesetih dolarjev, danes pa je sestavni del zbirke izraelskega muzeja v Jeruzalemu …

Knjiga Ana D (PROLOG; stran 14):

(...) Prikimal sem in se še enkrat zazrl v nebogljeno postavo. V tistem trenutku sem lahko spet videl celoten obraz in tudi prvič opazil nenavadne rumenkasto zelene oči, pri katerih me je najbrž zaradi otrplosti celotnega telesa prevzel čuden občutek, da sploh ne gledajo naprej, temveč nekam daleč nazaj. 'Kot Kleejev Angelus Novus ali drugi Janusov obraz, zazrt v preteklost,' sem osuplo pomislil. (...)

• Kovanec (225 - 212 BC) s podobo boga Janusa iz časov rimske republike. Starorimsko božanstvo začetka in prehodov ima dva obraza, od katerih je prvi zazrt v preteklost in drugi v prihodnost.

(nadaljevanje prihodnjič)

Obiskovalka s pankrtskim imenom Gau je v komentarju na Temne češnje zapisala: ... Ana D se dotika slik in vedno se mi zdi, da bi jih bilo dobro tudi videti. Mogoče na blogu, Ana D? ...

Ker sem ravno takrat razmišljal o sprevrženem življenju Ane D, sem pobudo - naj vizualiziram slike iz Peripatove glave - brez zadržka sprejel. Ampak … to sploh ni tako enostavno …

Iz Asjine žalostne pesmi (Knjiga Ana D, str. 297):

(...) Tisti most in tisto mesto sta kot rdeča nit mojih postaj. To, da čakam, da stojim kot deklica z melonami. (...)

Marko Jakše; Blind melons (101 x 91 cm, olje na furnirju)

Iz IX. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 251):

(...) Dobil sem katalog Nea Raucha in tri razglednice: Gojevo radiranko El sueno de la razon produce monstruos, Dürerjev bakrorez Die Melancholie in njegov rjavi tuš Bacchanal mit Silen. Rada je imela monografije, še posebej Abramsa. Ogledoval sem si razglednice in razmišljal o njenem izboru, ona pa je veselo klepetala. O različnih stvareh. (...)

Francisco de Goya;
El sueno de la razon produce monstruos
(215 x 153 mm, radiranka in akvatinta)

Albrecht Dürer;
Die Melancholie I.
(242 x 191 mm, Kupferstich)

Albrecht Dürer;
Bacchanal mit Silen
(298 x 433 mm, Feder in Braun)

Iz XIII. POROČILA (Knjiga Ana D; str. 353):

(...) V kabinetu sem listal Rauchov katalog iz Albertine. Slišal sem zvonec in Otrokove drsajoče korake. Slišal sem, kako sta v stanovanje vdrla Princeskino žvrgolenje in Bedakovo brenčanje. Ko bom odšel iz sobe, bo brošura ostala razpeta. Kot metuljeva krila v mirnem dnevu brez vetra. Na straneh 44 in 45. Živopisno. Užaljeni mislec zapušča mesto ekonomije in se s počiščenih ter v led ujetih tovarniških ulic odpravlja v zasneženo pobočje. Ne bo mu hudega, kristalaste vode belega morja se čudežno razpirajo pred njegovo silo. Ne bo mu treba gaziti na polno, njegov lastni duh mu dela pot in odmetava visok sneg izpred nog. Vendar opazovalci neme drame ostajamo v suspenzu. Ne moremo vedeti zatrdno, kam bo zavila njegova pot. Med neskončnim številom možnosti nam avtor ponuja predvsem dve. Lahko da bo mislec za nesrečnim mestom ekonomije zavil na levo, kjer v hladni luči javne razsvetljave pri koncu globoke soteske stoji umobolnica, ali pa se bo podal navzgor v ledeniško pobočje gore, sredi katerega fantazmagorično žari zlagana obljuba rožnate pagode. (...)

Neo Rauch; Amt (268 x 200 cm)