Arhiv za 'o absolutnem' Category

Minister Simoniti je banalen

torek, december 1st, 2020

“Zlo je banalno,” je ugotovila Hannah Arendt. Minister Simoniti je banalen. Prispodobe pa so precej bolj kompleksne zadeve od banalnih groženj s smrtjo, ki jih po spletu in pametnih telefonih trosijo vulgarneži.

Arendtova je sodbo o banalnosti zla postavila ob spremljanju sojenja nacističnemu birokratu Adolfu Eichmannu v Jeruzalemu … Logist holokavsta najbrž res ni umoril niti enega Žida, umrlo pa jih je šest milijonov … otrok in odraslih, moških in žensk. Z birokratovih miz se vedno znova steka kri nebogljenih in upravljanih. Toliko o metaforah. O steklenicah vina na mizah protestniške instalacije pred ministrstvom za kulturo ne bom zapisal niti besede.

(Pri gornjem zapisu gre za prepis iz osebne beležnice in je nastal pred dobrim mesecem ob sprenevedavam in licemerskem javnem odzivu ministra Vaska Simonitija na protestniško akcijo kulturnikov pred stavbo na Maistrovi ulici številka 10. Ob zabeležki je šlo zgolj za še enega od refleksno zapisanih opomnikov, ki se mi ga ni zdelo vredno razdelovati – saj ljudje vso to aktualno oblastniško revo vendar gledajo, slišijo in razumejo. Ko pa sem davi izvedel za neznosno vulgarno potezo brezsramnega kulturnega ministrstva z izbrisom (‘IZBRIS’) raperja in protestnika Zlatka (Zlatan Čordić), se mi je po začetnem navalu krvi v glavo za dalj časa naselil en sam stavek: “Zlo je banalno!”

popadljivost (T.Bennett)

(T.Bennett.popadljivost)

 

 

 

Že par desetletij se z ministrom Simonitijem gibljeva po istem mestu in občasno po istih prostorih. V tem času, še posebej v letih 12, 13 in 14 tega stoletja se je v mojem spominu in portfelju nabralo za dober kup žalostnih anekdot, ki več kot pričajo o skurilnih naravah naših novodobnih aparatčikov. Ampak, ker se mi za razliko od ministra bolj kot ne gabi obračunavanje ad hominem, tudi o doslej zbranih anekdotah tokrat ne mislim zapisati niti besede.)

Darč Dretnik

Ustavno sodišče Republike Slovenije

sreda, julij 25th, 2018

Ali  mi lahko kdo pojasni, kaj pomeni odločitev ustavnega sodišča o razveljavitvi prvega odstavka sedeminpetdesetega člena zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora …

A je to splošna abolicija za pregon in poravnavo krivic iz naslova zločinskih bogatenj od leta 1991 do 29. novembra 2011?

Ali pa je to le druga denacionalizacija … ha ha … z retrogradnimi učinki?

Dokler me nihče ne poduči, si bom poskušal pomagati kar s Hano Arendt ter njenimi ugotovitvami o brezsramni banalnosti zbirokratiziranega zla.

Hana Arendt

Hannah Arendt

…………………………………………………………………………………………………………………..d.dretnik

kleptomani vseh dežel ..

četrtek, april 23rd, 2015

 

ivan-janez-web-1

 

………………………………………………………………………………………………………d dretnik

 

Ne: spoštuj sodstvo. Ampak: ne kradi!

sreda, april 30th, 2014

Gospodu I. J. Janši se res hudo slabša, ali pa je mogoče le kristjan z napako.

…………………………………………………………………….d. dretnik

Civilna družba iz Hotela Union v Ljubljani …

četrtek, julij 11th, 2013

… ali pa mogoče Martin Krpan iz Verha v BTC CITY-ju?
.

barve

Marko Jakše; vodene barve

.
.

*** zaradi tehničnih motenj obnovljen in nadomeščen blog z dne 28. junija 2013

Časovni strojček

ponedeljek, januar 21st, 2013

in ta nori občutek, da že dvajset let potujemo nazaj ... po človeškem času.

    XIX-reverse

    XIX

ustrahovalci

torek, januar 15th, 2013

O ustrahovalcih skoraj da ne gre več izgubljati besed. V zadnjih dveh mesecih je bilo povedanega in prikazanega toliko tega, da smo jih že osvobojeni, pa četudi se oni tega morebiti še ne zavedajo. Osvobodili smo se jih z besedo in gesto; prelomljen je zadnji pečat in vrata med svetovoma živih in mrtvih so se za nekaj časa znova odprla - in to bolj zares kot zgolj v prispodobi. Vloge tistih, ki so nas opljuvali za zombije, so dokončno mrtve, čeravno na videz še vedno obstajajo. In še nekaj časa bodo. Ampak ne več za nas. Na drugi strani pa smo mi – njihovi živi mrtveci – v uporu postali bolj živi kot smo bili kdajkoli doslej. In bomo ostali. Če – in dokler si bomo le drznili ...

 

                                                         sedmi-peccat

sedmi pečat

 

Ustrahovalci so ljudje, ki ne strašijo za zabavo. Ne, oni strašijo za svoj račun, za lasten dobiček. Največ jih je že od vekomaj med nosilci politične in ekonomske moči ... v demokratičnih družbah vsekakor največ med nosilci javnih pooblastil.

O ustrahovalcih res ne gre več izgubljati besed. Ali pač, tako ... samo za arhiv. Da bomo vedeli in videli, s kom in kako globoko smo se znašli vsega dobrih dvajset let od začetka.

Prvi ustrahovalec je predsednik naše vlade, Janez Janša. To je tisti človek, ki tolikokrat rohni proti divjim privatizacijam, pa je ravno on tisti-isti, ki naj bi izpeljal prvo divjo privatizacijo v državi. Demokratična država je – najenostavneje povedano – mehanizem, ki naj skrbi za javno dobro. In nič drugega kot javno dobro je bilo tudi vso tisto orožje, ki je v herojskih časih naše zgodovine odpotovalo na jug, denar od njega pa se je namesto v državni proračun prelil v zasebne žepe. Osamosvojitev smo ljudje razumeli kot odpiranje in širjenje javnega prostora, več človekovih pravic oziroma enake pravice in dolžnosti za vse – dobili pa smo nekaj diametralno nasprotnega, oženje, omejevanje in izničenje javnega in javnosti. Pod kakšnimi zvezdami je rojena država, če svojo pot začne s krajo same sebe?

Drugi ustrahovalec - manj brutalen in bolj premeten - je predsednik našega državnega zbora Gregor Virant. To je doktor prava in prvi človek našega zakonodajnega telesa, ki nam je nemalo pred izvolitvijo na ta visoki položaj javno izpovedal, da tisto, "kar je zakonito, nikoli ne more biti neetično ali nemoralno". Če ne razumete, povedal nam je, da so vsi zakoni, ki so jih v minulih dvajsetih letih sprejeli poslanci in poslanke, tako etični (dobri) kot moralni (nravni). In mi že ves ta čas živimo v čudovito etični in moralni družbi, a ne? A zdaj razumete? Če še vedno ne, vam povem, da je pač ločevanje med notranjimi (etika in morala) ter zunanjimi zakoni vsekakor ena od prvih lekcij osnovne pravne izobrazbe. Ampak, četudi je tako prostodušno priznal, da teh osnov ni nikoli absolviral, pa ima gospod Virant etično in etičnost vseeno na jeziku domala vsak televizijski dan. In iz te ne-etike po vsej verjetnosti tudi izvaja svoj ustrahovalni neoliberalistični etos, po katerem je treba čim prej prodati in sprivatizirati vse javno, vse skupno – da bomo bolj dobri in bolj učinkoviti, da ne bomo že kar jutri mrtvi.

Prva dva ustrahovalca povezuje zanimiva osebnost – namreč naš nekdanji ustavni sodnik in notranji minister in – sedaj bodite posebej pozorni – po mnenju mnogih najvidnejši oblikovalec slovenske ustave dr. Peter Jambrek. Res nimamo sreče, demokratično ustavo nam je pripravil gospod z nadimkom Vito, za katerega se je pokazalo, da naj bi bil še pred tem v totalitarističnih časih ovaduh tajne politične policije Udbe. O tem v javnosti raje ne govorimo, ker nas je preveč sram. Pa še nekaj je. Dokument o Vitovi zavrženosti je prišel na dan šele po tistem, ko se je pred zadnjimi volitvami gospod Virant ob Jambrekovi podpori razšel z dotakratnim skupnim prijateljem gospodom Janšo. Omenjeno dejstvo žal kot dlan z izproženim kazalcem kaže na to, da je obremenjujoče gradivo o Vitu priromalo v medije iz skritih arhivov Janševe ESdeES. To pa zato, ker bi se sicer moralo pojaviti že mnogo prej, najkasneje pa vsekakor takrat, ko so visoki funkcionarji 'slovenske pomladi' prvikrat podpisovali pisne izjave o nesodelovanju s komunistično tajno policijo. Tudi o tej logiki v javnosti raje nikoli ne bomo spregovorili, ker nas je čisto zares preveč sram.

Med ustrahovalce, ki sicer prav vse delajo le za skupno dobro Slovenije, sodi tudi na videz komična figura Karla Erjavca. To je človek, ki je že zdavnaj izgubil ali pa nikoli ni imel občutka za razliko med javnim in osebnim. Resne države med t.i. državotvornimi resorji posebno pozornost namenjajo zunanjemu ministrstvu. Diplomacija si je že zdavnaj ustvarila močan mit, po katerem lahko na tem področju uspešno delujejo le izbranci, posebej za ta namen izobraženi, svetovljansko široki in intelektualno superiorni ljudje. V naši državi aktualnega zunanjega ministra nismo pobrali kar na cesti, ampak še slabše, položaj šefa nacionalne diplomacije si je med povolilno partijo izsiljevalskega pokra določil kar sam. In ker je po naravi pavliha, ki je že zdavnaj zamešal osebno in javno, ni najbrž nič čudnega, če brutalno uničevanje vsega javnega - od šolstva do zdravstva - razume kot osebna in vladna prizadevanja za dobrobit Slovenije.

Pri ustrahovalcih tipa Turk in Gorenak velja izpostaviti dve stvari. Če prvi s skrbjo za nacionalno preživetje opravičuje drastična krčenja v javnem šolstvu, ob tem pa z lažnimi sklicevanji na zaveze iz koncesijskih pogodb širi zasebno šolstvo, je to zame zločin zoper državo. Pri drugem ministru je problem bolj kompleksen, čeprav tudi pri njem predvsem osebnostne narave, saj človek očitno ne premore nobenega občutka za protislovja in paradokse. Pri poskusih narodnega zastraševanja se najprej zmoti in protestnike označi za 'ilegalce'. Ker dovolj hitro ugotovi oziroma mu drugi pomagajo ugotoviti, da bo pri tem najbrž šlo za absurd in da ima v slovenskem narodnem spominu oznaka 'ilegalec' izrazito pozitivne konotacije – vzame besedo hitro nazaj. Vendar ga to ne izuči. V birokratski zagnanosti ga v drugo ne prehiti beseda, ampak dejanje. Ker mora na vsak način nekoga kaznovati, je začel iskati organizatorje 'spontanih protestov'. In jih je našel, brez težav seveda prvega med protestniki, ki je javno spregovoril: Uroša Lubeja. Si predstavljate, Lubej bo kaznovan, ker je na protestih - ki v demokratičnih družbah predstavljajo javno izrekanje osebnega prepričanja oziroma nasprotovanja-, prvi spregovoril. Tovariša Tomaža Ertla ne more biti sram za prejeto državno odlikovanje, lahko pa ga je sram za njegovega miličnika Gorenaka. In še koga.

O gospe Ljudmili Novak bom na tem mestu zapisal samo tisto, kar ste ravnokar prebrali.

Država sem Janez

petek, junij 22nd, 2012

Če sem pravilno doumel drevišnje poročanje narodne televizije, potem sta ob slavnostni obeležitvi enaindvajsetletnice slovenske samostojnosti največja poraženka zadnjih parlamentarnih volitev (SDS) in najmanjša zmagovalka taistih volitev (NSi) vsega pol leta po svojem velikem porazu in še večji zmagi le uspeli dokončno sprivatizirati državo. Veselo in smešno, vredno krohota, ampak je pa tudi resno …

part(y)

part(i)

 

oko jame

petek, junij 1st, 2012

Prišli so iz vzhodnih meglic in pozabe. Bili so brez barve, kot zrak, ki so ga častili, in voda, iz katere so se rodili. Oko jame, zazrto v sončevo pot, je blede lovce prvič ugledalo v času velikih zmrzali. Obstali so pred njim in čakali tri dni na gospodarico jame – da jo ubijejo, da ji vzamejo moč in kožuh in gnezdo. Skupaj s poznim soncem so njihove sence trikrat prestopile prag medvedkinega domovanja in tri noči so hladni in tihi kot lunini žarki molče čakali, da bes prelomi mesečevo zver. Potem je tista, ki prihaja in izginja s sveta kot luna, pridrla iz jame ter s svojimi srpastimi kremplji odprla prenekateri trebuh suvajočih lovcev, preden ji je skozi posekani kožuh odteklo toliko moči, da so njeno besnenje najprej izdale noge, za njimi pa se je pod točo kamenja in šilastih palic izgubil še glas.

Mogoče so njene oči še lahko videle trop človeških samic, ki so se po končanem boju pripodile iz gozda. In mogoče je za tem tudi njen jezik še zadnjič obliznil kožo človeških mladičev, ko so jih zmagoviti lovci prevlekli skozi njeno žrelo, da so ji vzeli še zadnji del njene moči in poguma. Vse to in še mnogo več pa je vsekakor videlo oko jame. Videlo je, kako se je unesel divji ples okoli premagane zveri, videlo, kako je trop pozneje pogoltnil tudi meso in pogum v boju padlih samcev ter prav tako videlo, kako je ob zadnji steni jame zgradil kamniti oder in se pred njim poklonil pred štrlečimi sekalci in belo kostjo mesečeve zveri.

Potem so nek dan lovci odšli in prešlo je precej časa, preden jih je oko jame zopet ugledalo. Mnogo pred njimi se je vrnila tudi mesečeva zver in ko so bledi lovci drugič obstali pred jamo, se je vse skupaj še enkrat zavrtelo. Čakali in tudi pričakali so jo, potem so spet odšli in se znova vrnili. Ponovilo se je tolikokrat, da bi vse to lahko bile tudi samo ponavljajoče se sanje velike jame na njeni poti skozi čas, če ne bi ob zadnji steni z vsakim obiskom bledih lovcev zrasel tudi beli oltar – še za dva očnjaka in še za eno kost.

 

 **   Izkopavanja v Potočki zijalki so poleg kamnitih in koščenih orodij pralovcev, ki so veliko jamo na južnem pobočju gore Olševe prvič obiskali pred približno 40-timi tisočletji, odkrila sledi, po katerih je mogoče soditi, da so ledenodobni prišleki gojili kult medveda. Poročilo arheologov namreč pravi, da so v globeli ob jamski steni odkrili skupino 20-tih lobanj jamskega medveda, ki nakopičene ena vrh druge niso zavzemale kaj več kot pol kubičnega metra prostora. Omenjeno skupino so obdajali kosi debelejšega grušča in manjših skal, vendar se arheologi bojijo izreči trditev, da je pri tem že mogoče govoriti o obzidavi. Za več starih kultur je medved veljal za lunarno žival, saj podobno kot mesec za določen čas izgine in se potem znova pojavi. Zaradi želje po identifikaciji je med kultno obredje prednikov spadalo tudi vlačenje novorojencev skozi zverske čeljusti. V tistem času se človeški rod še ni delil po barvi kože in človek tudi še ni prodajal “modrine neba in toplote zemlje”, temveč se je zahvalil za vsako odvzeto življenje ter lastno preživetje.

ni več upanja

četrtek, maj 24th, 2012

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

 

Prav dobro vem, kje je tista luknja in kje je Kralj, saj vsako noč in vsak božji jutri neštetokrat po svoji glavi prehodim vso tisto prekleto pot, ki nas je vodila proti pogubi. Pet nas je odšlo tisto jutro. Prijateljev. In prepričan sem, da je vsak od nas prav dobro vedel, kako ga bomo po vseh dolgotrajnih iskanjih tistikrat zares našli. Filip in Florjan sta nas vodila, čeprav danes vem, da bi lahko hodil prvi katerikoli od nas, pa bi vseeno našli vse skrite prehode in na koncu brez vsakega začudenja tudi obstali pred vhodom v njegovo pribežališče. Nikjer ni bilo strahu, ko smo na senčni ploščadi prižgali smolnice in v povsem enakem vrstnem redu, kot smo prišli, pogumno vstopili v podzemlje. Rahlo začudenje nas je prevzelo najbrž šele takrat, ko se je že kar za prvim zavojem pred nami razprla dvorana, sredi katere je na kamnu sedel osamljeni Kralj. Nobene mize, nobene vojske in spremljevalcev. Dremava kronana  glava mu je slonela na križu dolgega meča, po tleh okoli ostre konice pa se je kot kača zvijala tanka brada. Obstopili smo ga in mislim, da nihče sploh ni nič spregovoril, še najmanj karkoli o tem, da ga je potrebno odnesti na sonce ali zbuditi. Mogoče je bila kriva samo osuplost, da je povsem sam in nič večji od nas. Ne vem, kdo ga je prvi zagrabil. In tudi tega ne, da bi kdorkoli ukazoval, ko smo ga skupaj s tnalom prevrnili ter začeli vleči proti izhodu. Bil je povsem bel, ko je njegov kamen obsijala luč dneva in smo ga pred votlino znova postavili v prvotni, zasanjani položaj. Še vedno nismo spregovorili in napetost v nas je rasla hkrati s polzenjem sončnih lis, ki so se spuščale po skalah na levi strani od mračnih vrat v podzemlje. Sončni žarek se je najprej dotaknil njegovega temena, pravzaprav razmrščenega kodra, ki je predstavljal vrh častitljive figure. Isti trenutek nas je tudi prvič spreletel srh, saj je ob dotiku toplote beli Kralj začel siveti, kot bi ga namesto sonca oplazile sence. Budil se je, vendar se razen sivenja, ki se je po dotlej trdem telesu spuščalo skupaj s sončno lučjo, ni spreminjalo nič drugega. Ko se je sonce dotaknilo zadnjega pramena dolge brade, ki se na koncu ni več zvijala v kolobar, ampak bežala nekam stran, se je iz prepadnega useka na ploščad ob votlini dvignil vrtinčasti veter ter objel nas in prebujajoči se kamen v naši sredi. Zračni vrtinec je dvignil oblak ostre pršeče meglice in ko smo si uspeli zaščititi oči ter zopet spregledali, nas je prešinila resnična groza, saj je zračni srk kot po nekakšnih ovojih brisal kraljevo telo in ga pred našimi zgroženimi očmi spreminjal v prah, ki nas je silil na kašelj. Ni dolgo trajalo, ko so se po ploščadi kačasto podili le še krajši in daljši repki sivega peska in smo si med odkašljevanjem stepali obleko ter brisali solzne oči, v katere pa se je takrat že selilo strahotno spoznanje in obup ob neznosni dokončnosti našega dejanja.

Ob spoznanju, da smo dobri veri navkljub zagrešili strašen zločin nad vsemi prihodnjimi rodovi, smo v nedoumljivi blaznosti nemalo za tem z novim v nebo vpijočim zločinom in krvjo dokončno zapečatili našo nesrečno usodo. Jošt, najmlajši med nami, ni znal sprejeti prekletstva. Ko je Filip s prstenim obrazom ter sikajočim šepetom izdavil: “Pri življenju in smrti naših še nerojenih otrok prisezimo, da nihče od živih iz naših ust ne bo nikoli slišal strašne resnice,” je fant začel najprej povsem nerazumljivo blebetati ter nemalo za tem s strašnim glasom tuliti. “Neeee, ne… povedati moramo … kje so, da ni Matjaža … da ni več upanja…!” se je iztrgalo iz njega. In potem, ko je z bolščečimi očmi preskočil z obraza na obraz ter najbrž v vseh nas ni mogel najti nič več od volčjega strahu, je odskočil ter začel bežati v breg proti ozkemu prehodu. Prvi ga je dosegel Filip in za njim še mi, ostali … Stali smo potem, štirje prestrašeni hudiči na morilskem begu pred grozečim besom naroda in kri z naših krempljev se je lepila z ostanki kamene moke, ki jo je okoli naših stopal še kar naprej gonil tisti neznosni popoldanski veter.

Zelo daleč je vse to. Samo jaz sem še ostal in čeprav se tudi sam od tistega dneva nisem več dotaknil ženskega telesa, zaman čakam na odrešitev. Sedaj sem povedal in le upam lahko, da je s tem vse poravnano in vse izpolnjeno ter bo tudi moja duša končno lahko zapustila to prekleto kletko.

 

* Zapiske na drobečem se sivem papirju, ki začuda niso bili zapisani v narečju, temveč v dokaj čudnem slovenskem pravopisu, sem našel med brskanjem po ostankih skrivnostnih ruševin na južnem pobočju Pece. Čigava bi lahko bila skrita brunarica s kamnitimi temelji in luknjo, v kateri se je zavit v nekakšne cunje skrival sivi zveščič, ne ve nihče. Le stoletna ženica z ene od kmetij v Topli se je megleno spominjala, da so ji nekoč davno pripovedovali o petih pogumnih fantih, od katerih je eden med skalami na gori izgubil življenje, ostali štirje pa vso svojo srečo. Zapiske sem prepisal in na številnih neberljivih mestih tudi dopolnil, vendar sem povsem prepričan, da na vseh praznih mestih stojijo ravno tiste besede, ki jih je pred mano zapisal nekdo drug.