knjiga ana d.

ESdeES nam je dala vedeti: Če so že v carski in Gogoljevi Rusiji dobičkonosno kupčevali z 'mrtvimi dušami', potem lahko v Janševi demokratični Sloveniji še toliko bolj nekaznovano mešetarimo z 'živimi mrtveci'. Ta stranka (+ partnerji) nas na svetovnih tržnicah res že predolgo prodaja kot dodobra usmrajeno meso po dampinških cenah, tako da me je resnica iz njenih elektronskih ust neskončno vzradostila. Osvobodila me je. Kot pač vsaka resnica. Jaz sem zombi in mi smo zombiji. To drži kot pribito. Če jaz ne bi bil oziroma če mi ne bi bili 'živi mrtveci', potem tudi takšne groteskne karikature demokratičnih strank ne bi mogle živeti dlje od ene slovenske pomladi.

In začuda celo neodvisni doktorji (sociologije?) na multimedijskem portalu MMC niso čutili nobene potrebe po kakršnemkoli delanju sile lastni stroki, ko so si v svojem komentarji tak bistrovoljno oceniti sposobni bili, kak dasiravno v popolnosti derži ESdeES-ovska nagóda o 'vstaji zombijev', ali zaderžati bi se jim treba bilo v tem časi bar malo in nikarte kar čez zob pljuniti taiste očite resnice derhali vu gobec.

naslednjič: USTRAHOVALCI

Če skorumpirana politika prodaja skorumpirane banke, je to nekaj povsem razumljivega, saj je le tako korupcija spet na dobičku in njen trajnostni razvoj zagotovljen. Malo težje je razumeti narod oziroma celo nacijo brez ene same banke, ki bi lahko finančno podpirala morebitne državno-nacionalne strateške usmeritve. Ampak to slejkoprej ne more biti problem, če gre za državo brez vsake strategije.

O bankah nima smisla izgubljati besed, saj nam je nedolgo tega od vlade povsem neodvisni družboslovec, dr. Urban Vehovar, kar prek nacionalne televizije dal vedeti, da je treba največjo slovensko banko prodati Deutsche Bank in nikomur drugemu. In šlus.

Ne, o bankah res nima smisla izgubljati besed. Saj lahko občani in občanke Slovenije glede na potrebe naroda že jutri prispevamo vsak po en evro ter ustanovimo čisto novo SLOVENSKO HRANILNICO.

V tem trenutku lahko pred ljubljanskim magistratom upravičeno protestirajo le slovenski neonacisti na čelu z gospodom Gorenakom in Gospodom Janšo.

V javni prostor so vpeljali nov žargon - žargon vulgarnosti - ki mora po sami naravi reči opljusniti tudi njih same. Zato pravim: V Butalah je nenazadnje lahko tudi Janez župan.

Brez vsakega vprašanja ali opozorila so nas po slabih dvajsetih letih povsem na tiho preselili iz demokracije v strahokracijo (fobokracija). Ta oblast nas straši kadar in kjer le ima priložnost; to pa samo zato, da bi lahko ob dovolj zastrašenih ljudeh v miru in brez motenj dokončala svoj zavratni posel: razdelila in spri-vatizirala celoten javni prostor.

Podoba minulih let – če jo za jasnejši pogled le malo poenostavimo – kaže sila klavrno sliko. Pokaže se namreč, kot da nam je bila demokracija potrebna samo za to, da si je bilo pod krinko 'ljudstva' mogoče razdeliti slovenski patrimonij ter razlastiti domala vseh pravic velik sloj najbolj nebogljenega in nezaščitenega 'ljudstva'. Zdaj smo se znašli v strahokraciji, kjer se plenjenje po 'kanglerjevski' metodi seli v globino in širino javnega prostora; njegova posledica pa ne bo nič drugega kot razlastitev in pokoritev novega velikega dela 'ljudstva'.

Sprašujem se, kaj pride potem, po vladavini strahu? Ne vem, mogoče strahovlada (dominatio crudelis)!

Prišli so iz vzhodnih meglic in pozabe. Bili so brez barve, kot zrak, ki so ga častili, in voda, iz katere so se rodili. Oko jame, zazrto v sončevo pot, je blede lovce prvič ugledalo v času velikih zmrzali. Obstali so pred njim in čakali tri dni na gospodarico jame – da jo ubijejo, da ji vzamejo moč in kožuh in gnezdo. Skupaj s poznim soncem so njihove sence trikrat prestopile prag medvedkinega domovanja in tri noči so hladni in tihi kot lunini žarki molče čakali, da bes prelomi mesečevo zver. Potem je tista, ki prihaja in izginja s sveta kot luna, pridrla iz jame ter s svojimi srpastimi kremplji odprla prenekateri trebuh suvajočih lovcev, preden ji je skozi posekani kožuh odteklo toliko moči, da so njeno besnenje najprej izdale noge, za njimi pa se je pod točo kamenja in šilastih palic izgubil še glas.

Mogoče so njene oči še lahko videle trop človeških samic, ki so se po končanem boju pripodile iz gozda. In mogoče je za tem tudi njen jezik še zadnjič obliznil kožo človeških mladičev, ko so jih zmagoviti lovci prevlekli skozi njeno žrelo, da so ji vzeli še zadnji del njene moči in poguma. Vse to in še mnogo več pa je vsekakor videlo oko jame. Videlo je, kako se je unesel divji ples okoli premagane zveri, videlo, kako je trop pozneje pogoltnil tudi meso in pogum v boju padlih samcev ter prav tako videlo, kako je ob zadnji steni jame zgradil kamniti oder in se pred njim poklonil pred štrlečimi sekalci in belo kostjo mesečeve zveri.

Potem so nek dan lovci odšli in prešlo je precej časa, preden jih je oko jame zopet ugledalo. Mnogo pred njimi se je vrnila tudi mesečeva zver in ko so bledi lovci drugič obstali pred jamo, se je vse skupaj še enkrat zavrtelo. Čakali in tudi pričakali so jo, potem so spet odšli in se znova vrnili. Ponovilo se je tolikokrat, da bi vse to lahko bile tudi samo ponavljajoče se sanje velike jame na njeni poti skozi čas, če ne bi ob zadnji steni z vsakim obiskom bledih lovcev zrasel tudi beli oltar – še za dva očnjaka in še za eno kost.

 **   Izkopavanja v Potočki zijalki so poleg kamnitih in koščenih orodij pralovcev, ki so veliko jamo na južnem pobočju gore Olševe prvič obiskali pred približno 40-timi tisočletji, odkrila sledi, po katerih je mogoče soditi, da so ledenodobni prišleki gojili kult medveda. Poročilo arheologov namreč pravi, da so v globeli ob jamski steni odkrili skupino 20-tih lobanj jamskega medveda, ki nakopičene ena vrh druge niso zavzemale kaj več kot pol kubičnega metra prostora. Omenjeno skupino so obdajali kosi debelejšega grušča in manjših skal, vendar se arheologi bojijo izreči trditev, da je pri tem že mogoče govoriti o obzidavi. Za več starih kultur je medved veljal za lunarno žival, saj podobno kot mesec za določen čas izgine in se potem znova pojavi. Zaradi želje po identifikaciji je med kultno obredje prednikov spadalo tudi vlačenje novorojencev skozi zverske čeljusti. V tistem času se človeški rod še ni delil po barvi kože in človek tudi še ni prodajal “modrine neba in toplote zemlje”, temveč se je zahvalil za vsako odvzeto življenje ter lastno preživetje.

Prav dobro vem, kje je tista luknja in kje je Kralj, saj vsako noč in vsak božji jutri neštetokrat po svoji glavi prehodim vso tisto prekleto pot, ki nas je vodila proti pogubi. Pet nas je odšlo tisto jutro. Prijateljev. In prepričan sem, da je vsak od nas prav dobro vedel, kako ga bomo po vseh dolgotrajnih iskanjih tistikrat zares našli. Filip in Florjan sta nas vodila, čeprav danes vem, da bi lahko hodil prvi katerikoli od nas, pa bi vseeno našli vse skrite prehode in na koncu brez vsakega začudenja tudi obstali pred vhodom v njegovo pribežališče. Nikjer ni bilo strahu, ko smo na senčni ploščadi prižgali smolnice in v povsem enakem vrstnem redu, kot smo prišli, pogumno vstopili v podzemlje. Rahlo začudenje nas je prevzelo najbrž šele takrat, ko se je že kar za prvim zavojem pred nami razprla dvorana, sredi katere je na kamnu sedel osamljeni Kralj. Nobene mize, nobene vojske in spremljevalcev. Dremava kronana  glava mu je slonela na križu dolgega meča, po tleh okoli ostre konice pa se je kot kača zvijala tanka brada. Obstopili smo ga in mislim, da nihče sploh ni nič spregovoril, še najmanj karkoli o tem, da ga je potrebno odnesti na sonce ali zbuditi. Mogoče je bila kriva samo osuplost, da je povsem sam in nič večji od nas. Ne vem, kdo ga je prvi zagrabil. In tudi tega ne, da bi kdorkoli ukazoval, ko smo ga skupaj s tnalom prevrnili ter začeli vleči proti izhodu. Bil je povsem bel, ko je njegov kamen obsijala luč dneva in smo ga pred votlino znova postavili v prvotni, zasanjani položaj. Še vedno nismo spregovorili in napetost v nas je rasla hkrati s polzenjem sončnih lis, ki so se spuščale po skalah na levi strani od mračnih vrat v podzemlje. Sončni žarek se je najprej dotaknil njegovega temena, pravzaprav razmrščenega kodra, ki je predstavljal vrh častitljive figure. Isti trenutek nas je tudi prvič spreletel srh, saj je ob dotiku toplote beli Kralj začel siveti, kot bi ga namesto sonca oplazile sence. Budil se je, vendar se razen sivenja, ki se je po dotlej trdem telesu spuščalo skupaj s sončno lučjo, ni spreminjalo nič drugega. Ko se je sonce dotaknilo zadnjega pramena dolge brade, ki se na koncu ni več zvijala v kolobar, ampak bežala nekam stran, se je iz prepadnega useka na ploščad ob votlini dvignil vrtinčasti veter ter objel nas in prebujajoči se kamen v naši sredi. Zračni vrtinec je dvignil oblak ostre pršeče meglice in ko smo si uspeli zaščititi oči ter zopet spregledali, nas je prešinila resnična groza, saj je zračni srk kot po nekakšnih ovojih brisal kraljevo telo in ga pred našimi zgroženimi očmi spreminjal v prah, ki nas je silil na kašelj. Ni dolgo trajalo, ko so se po ploščadi kačasto podili le še krajši in daljši repki sivega peska in smo si med odkašljevanjem stepali obleko ter brisali solzne oči, v katere pa se je takrat že selilo strahotno spoznanje in obup ob neznosni dokončnosti našega dejanja.

Ob spoznanju, da smo dobri veri navkljub zagrešili strašen zločin nad vsemi prihodnjimi rodovi, smo v nedoumljivi blaznosti nemalo za tem z novim v nebo vpijočim zločinom in krvjo dokončno zapečatili našo nesrečno usodo. Jošt, najmlajši med nami, ni znal sprejeti prekletstva. Ko je Filip s prstenim obrazom ter sikajočim šepetom izdavil: “Pri življenju in smrti naših še nerojenih otrok prisezimo, da nihče od živih iz naših ust ne bo nikoli slišal strašne resnice,” je fant začel najprej povsem nerazumljivo blebetati ter nemalo za tem s strašnim glasom tuliti. “Neeee, ne… povedati moramo … kje so, da ni Matjaža … da ni več upanja…!” se je iztrgalo iz njega. In potem, ko je z bolščečimi očmi preskočil z obraza na obraz ter najbrž v vseh nas ni mogel najti nič več od volčjega strahu, je odskočil ter začel bežati v breg proti ozkemu prehodu. Prvi ga je dosegel Filip in za njim še mi, ostali … Stali smo potem, štirje prestrašeni hudiči na morilskem begu pred grozečim besom naroda in kri z naših krempljev se je lepila z ostanki kamene moke, ki jo je okoli naših stopal še kar naprej gonil tisti neznosni popoldanski veter.

Zelo daleč je vse to. Samo jaz sem še ostal in čeprav se tudi sam od tistega dneva nisem več dotaknil ženskega telesa, zaman čakam na odrešitev. Sedaj sem povedal in le upam lahko, da je s tem vse poravnano in vse izpolnjeno ter bo tudi moja duša končno lahko zapustila to prekleto kletko.

* Zapiske na drobečem se sivem papirju, ki začuda niso bili zapisani v narečju, temveč v dokaj čudnem slovenskem pravopisu, sem našel med brskanjem po ostankih skrivnostnih ruševin na južnem pobočju Pece. Čigava bi lahko bila skrita brunarica s kamnitimi temelji in luknjo, v kateri se je zavit v nekakšne cunje skrival sivi zveščič, ne ve nihče. Le stoletna ženica z ene od kmetij v Topli se je megleno spominjala, da so ji nekoč davno pripovedovali o petih pogumnih fantih, od katerih je eden med skalami na gori izgubil življenje, ostali štirje pa vso svojo srečo. Zapiske sem prepisal in na številnih neberljivih mestih tudi dopolnil, vendar sem povsem prepričan, da na vseh praznih mestih stojijo ravno tiste besede, ki jih je pred mano zapisal nekdo drug.

Zgodilo se je v času, ko sem v pregled dobil krtačne odtise za Novi kozmogon. Za popravke so mi dali vsega tri dni in bil sem nervozen. Nekaj me je motilo. Čutil sem, da je nekaj narobe s celoto, s samim konceptom. Nekaj bistvenega, kar pa bi še vedno bilo mogoče popraviti s kakšnim manjšim 'zamikom'. Nisem vedel, kaj naj bi ta beseda pomenila, vendar je bila tu, v moji glavi. In bila je silno pomembna. Potem sta mi na misel prišla še mladostna prijatelja Mirko in Slavko. Spet nisem vedel zakaj, vendar sem se prepustil občutkom. Zdelo se mi je, da moram svoje delo še pred izidom nujno pokazati Slavku. Nikakor ne Mirku, samo Slavku. Mirko naj bi me le spremljal.

     Moj drugi tovariš iz mladosti je brez odvečnih vprašanj privolil v načrtovani obisk. Odpravila sva se še isto popoldne. Na vratih urejene družinske hiše z vrtom sva pozvonila brez predhodne najave in odprl nama je Dingo. Uglajeno naju je pozdravil ter pojasnil, da Slavka ni doma in da tudi ne ve, kdaj se bo vrnil. Vseeno naju je povabil na vrt ter nama za družbo galantno ponudil svojo malenkost. Prijateljevega volčjaka z rdečkasto-rumenim kožuhom sem poznal že od prej, vendar z njim do takrat še nikoli nisem poklepetal. Prijetno presenečen sem bil že ob njegovem pozdravnem nastopu, po prvih stavkih med čakanjem na čaj pa sem postal zaprepaden, saj do te mere kultiviranega psa v življenju še nisem srečal ...

...  Z Mirkom sva med sicer diskretnim kramljanjem kar tekmovala z novimi in novimi vprašanji, ki pa so z vsako pretečeno minuto vse bolj tipala po mejah Dingove kultiviranosti. Na koncu sem si drznil celo tako daleč, da sem psa vprašal, kaj pomeni zanj božanje. Vzel je mojo dlan v svojo taco in med pomenljivim smehljajem odgovoril:

     "Najbrž povsem enako kot Vam, do malenkostnih razlik prihaja najbrž le pri občutenju, saj moji kremplji res niso tako nežni in mehki kot Vaši."

     Bil sem očaran. Moj tovariš pa ne, saj ga je pasja aristokratskost očitno prizadela v njegovem človeškem bistvu. In Mirko se res nikoli ni znal zadržati:

     "Kako pogosto pa še vseeno sanjate o žretju in goltanju surovega mesa?"

     Pes je svetovljansko preslišal nesramno vprašanje, nežno spustil mojo roko, se mogoče le za malenkost nervozno presedel ter pogovor preusmeril na Slavkovega očeta. Z izjemno elokventnostjo se je razgovoril o eni izmed njegovih karakternih posebnosti, oziroma če sem natančnejši, o eni izmed gospodarjevih številnih odlik. Zopet sem moral občudovati pretanjenost pasje misli. Vendar je Dinga prijateljeva brutalnost očitno do te mere zmotila, da je malo za tem poiskal prvo priložnost ter se umaknil v hišo. Po mojem se je želel zgolj umiriti in na hitro znova urediti. Ko je izginil za vrati, sem se besno zazrl v prijatelja in jezno siknil:

     "Postavljaš bedasta vprašanja. Tudi pri tebi nebrzdano željo po klobasah in klanju izdajajo samo oči, nikoli jezik!"

     Topo me je pogledal in poskusil nekaj odvrniti, vendar je bil prepočasen, ker se nama je za vrtno mizico že pridružila Slavkova mati. Gospa Krista me ni pretirano marala, ker je verjela, da sem ji skvaril sina in bil tudi edini krivec za njuno odtujitev. Vendar je bila v prvi vrsti le Gospa in se je prav dobro zavedala, kaj od nje zahteva olika. Sam pa se nisem mogel zadržati, da ne bi začel na vse pretege hvaliti Dinga ter njegove pasje vdanosti družini. Lahko bi prisegel, da pri tem v meni ni bilo ene same nesramne misli in niti kanca porogljivosti. Kljub temu mi je Gospa mama ob vsakem novem komplimentu na račun njihovega Psa vračala vse bolj temne poglede in ustrašil sem se, da bo vsak hip izbruhnila.

     Ko sva se z nekdanjim prijateljem kasneje vračala v vas, se nama ni dalo govoriti in nisva niti z besedo omenila obiska ali Gospe ali Psa. Glede slednjega mi je bilo žal, da sem ga pozabil povprašati, ali pasje mitologije oziroma kozmogonije v kakšnem svojem delu morebiti ne omenjajo tudi hermafroditskega Tetide in njegove strašljive kazni. Prav tako se mi tiste zagatne tišine ni dalo prekinjati, ker sem ves čas premišljeval, kako izjemne fiksacije na lastne otroke je sposobna Gospa Krista. In čisto zares se mi zdi prav neverjetno, kaj je uspela narediti na področju pasje vzgoje po tistem, ko se je sin izmaknil njenemu nadzoru.

Zakaj Moliere?

Navsezadnje smo sinoči le dobili strukturni vpogled v zasnovo čisto nove in čisto čiste oblasti. Domala poimensko, da ne bo pomote. Ključna figura celotne zgodbe - Maček Vito - se v svojem sedmem življenju spet vrača na notranje ministrstvo. Prvi mož, se pravi Kancler Janez, bo bdel nad vsem in seveda še posebej nad obrambnim ministrstvom. Najbolj zaslužni za končni uspeh projekta, čisto čisti neoliberalci, bodo v prihodnje skrbeli za področje pravosodja. Vrhunski pravni strokovnjak Gospod Gregor je že povedal, da nič zakonitega ne more biti ne ne-moralno in ne ne-etično. S tem nam je seveda - ker je povsem čist človek - dal vedeti, da so bile v preteklosti s stališča morale in etike povsem čiste tudi vse 'kramarske' pogodbe in vsa 'protijudovska' zakonodaja. In ker ga v skladu z naravo neoliberalizma razen denarja in uspeha ne bremeni nič drugega, mu je prav tako jasno, kako se mora vsakemu poštenemu vlagatelju njegov denarni vložek pač povrniti; podvojen, potrojen, postoterjen ... vseeno. Če bo dobra letina, bomo pač kot vsi pravi dirkalni konji iz -20 naredili +90, a ne?

In lahko sem živa priča, kako se je tudi nacionalistično rajanje v stilu 'čefurji raus' po vaških gostilnah širom naše lepe dežele, polne modrega neba in rumenega sonca in dobrih ljudi, že začelo.