Arhiv za 'sajber-pank' Category

impresivni umetniški koncept janez janša – pooooooooooooooooooooooooooooooooootrojitev

petek, oktober 7th, 2022

Devet (9) predstavnikov stranke SDS je na tiskovni konferenci predstavilo rezultate akcije zbiranja podpisov volivk in volivcev pod tri (3) strankine referendumske pobude. Trije (3) poslanci Branki Grimsi, trije (3) poslanci Zvonki Černači, dve (2) poslanki Alenki Jeraj ter (1) gospa Kopriva so javnost obvestili, da je stranki uspelo zbrati ‘impresivnih’ 157.542 podpisov volivk in volivcev.

Ker naj bi po pojasnilih devetih (9) članov SDS za prvi referendum zbrali 52.513, za drugega 52.514 in za tretjega 52.515 podpisov, je novinarke in novinarje zanimalo, koliko volivk in volivcev je dejansko podprlo najnovejšo refernedumsko akcijo SDS. Prvi Branko Grims je pojasnil, da so nekateri podpisali pač eno, drugi dve, tretji pa mogoče tudi vse tri referendumske pobude – ampak, da se pa vsekakor moramo vse državljanke in državljani strinjati, kako gre pri zadnjem strankinem uspehu za zares ‘impresivno’ številko.  Novinarke in novinarji so po tem vsakega od predstavnikov SDS (9) vprašali, ali je podpisal eno, dve ali pa kar vse tri zahteve za vseljudsko državno odločanje. Manjši eksces in nekaj nejevolje med udeleženci konference je v tem kontekstu sprožila novinarska opazka, češ da bo podpis Gospe Koprive (1) pod njeno referendumsko pobudo iz formalnih razlogov skoraj zagotovo zavržen, saj vsaj od Gogolja dalje mrtve oziroma fiktivne duše naj ne bi več štele.

Med predstavniki aktualno največje opozicijske in še do nedavna največje vladne stranke so bili nad ‘impresivnostjo’ doseženega števila najbolj navdušeni Branki Grimsi (3). Kot pravijo, naj bi ga bilo že kar smešno primerjati z doseženimi številkami na tistih ‘100 in nekaj protivladnih protestih’ v preteklosti. V povezavi s slednjim je eno izmed novinark zanimalo, ali so gospodje poslanci morebiti šteli protestnike in so mogoče med njimi našteli tudi kakšnega ‘bolj neumnega’. Na konferenci je ob tem vprašanju vnovič prišlo do manjšega čustvenega izbruha, saj je eden izmed Brankov Grims (1) želel od novinarke na vsak način izvedeti, kaj je imela v mislih oziroma  predvsem – ‘od koga bolj neumen’ naj bi bil dotični protestnik iz njenega vprašanja. Vznemirjenje se je poleglo šele po tistem, ko je izzvana novinarka nekajkrat zapovrstjo zatrdila, da s svojim vprašanjem zares ne bi želela nikogar žaliti.
duhova M Jakše 2017

marko jakše, duhovi; 2017

gloso spisal: d dretnik

Topla greda Erike Žnidaršič

četrtek, januar 13th, 2022

Kako misliti totalitarizem v času interneta? Najbolje tako, da se vrnemo v njegov čas. Zakaj? Samo zato, da poiščemo morebitne vzorce, ki orkestrirano gonjo proti novinarki javne televizije Eriki Žnidaršič zaradi proslulega primera Kangler iz totalitarističnih časov prestavljajo v sodobnost enaindvajsetega stoletja. In zato, ker aktualna državna oblast ne bi mogla  bolj učinkovito obuditi v življenje totalitarističnega primera Rožančeve Tople grede ter skupaj z njim na tako grotesken način usmeriti zgodovinskih naukov  Odra 57 sama proti sebi. Pa tudi zato, ker Kanglerjevi esemesi, če že ne na sodišče, pač ne sodijo kam drugam –  kot na javne odre.

O predstavi Marjana Rožanca Topla greda iz leta 1964 je v slovenskem spletnem gledališkem katalogu eKumba po osnovnih generalijah (Topla greda (1964); država: Slovenija; izvorni format projekta: črno-beli; jezik: slovenščina; premiera: 30.4.1964; gledališka uprizoritev; sezona 1963/64) v opombah zapisano še to: ‘Po dvajsetih minutah igre so predstavo morali prekiniti. Delavci kmetijske zadruge Zalog, ki so jih povabili na predstavo, so z glasnim hrupom preprečili nadaljevanje predstave. Tako kritika, kot vsi tisti, ki so se udeležili javne polemike, ki je zatem sledila, so poročali (in razmišljali) o predstavi na podlagi dvajsetminutne igre in dramaturške razčlembe Andreja Inkreta. Marjan Rožanc je moral pred sodišče in zaplenili so mu vse izvode teksta. Uprava javne varnosti pa je zaplenila ves arhiv Odra 57.’

Dovolj povedno, ali pač ne … K temu je treba še dodati, da so nas nekdanji  Razumniki in Demokrati in Osamosvojitelji ravno na primeru Tople grede in Odra 57 poučevali o zavrženosti avtoritarne oblasti ter učili svobode govora in misli. In je demokratično usmerjena založba Karantanija pod predobro poznanim emblemom črnega panterja v ta namen leta 1989 tudi izdala več kot le poučno knjižno delo Marjana Rožanca – Topla greda.

 

topla greda z bolhe

 

Kako deluje sodobna  ‘uprava javne varnosti’ pod načelstvi državnega sekretarja Franca Kanglerja in Aleša Hojsa in Antona Olaja in Ivana Janše bomo lahko videli v kratkem. Predstave Erike Žnidaršič in njene ekipe iz Tarče bodo na pobudo ‘užaljenega internetnega kmetstva’ slejkoprej prekinjene na še bolj perverzen način kot Rožančeva Topla greda ‘na pobudo užaljenega delavstva’ v domnevno strašno mrzlih šestdesetih letih prejšnjega stoletja. Po svobodnih in toplih  ljubljanskih ulicah pa bodo leta 2022 uporniški utrip med ljudstvom  – pač tako kot v analognih časih črnožoltega cesarstva, kraljevine SHS, nacifašistične okupacije in povojne Yuge –, še naprej preverjali groteskni  državno-strankarski vohljači in vohuni. S to razliko,  da lahko ti posmeha vredni špiclji v času interneta svoje nečedne rabote opravljajo z izjemno  pametno tehnologijo v svojih žepih …

Darč Dretnik

Ustavno sodišče Republike Slovenije

sreda, julij 25th, 2018

Ali  mi lahko kdo pojasni, kaj pomeni odločitev ustavnega sodišča o razveljavitvi prvega odstavka sedeminpetdesetega člena zakona o odvzemu premoženja nezakonitega izvora …

A je to splošna abolicija za pregon in poravnavo krivic iz naslova zločinskih bogatenj od leta 1991 do 29. novembra 2011?

Ali pa je to le druga denacionalizacija … ha ha … z retrogradnimi učinki?

Dokler me nihče ne poduči, si bom poskušal pomagati kar s Hano Arendt ter njenimi ugotovitvami o brezsramni banalnosti zbirokratiziranega zla.

Hana Arendt

Hannah Arendt

…………………………………………………………………………………………………………………..d.dretnik

kleptomani vseh dežel ..

četrtek, april 23rd, 2015

 

ivan-janez-web-1

 

………………………………………………………………………………………………………d dretnik

 

Ne: spoštuj sodstvo. Ampak: ne kradi!

sreda, april 30th, 2014

Gospodu I. J. Janši se res hudo slabša, ali pa je mogoče le kristjan z napako.

…………………………………………………………………….d. dretnik

Civilna družba iz Hotela Union v Ljubljani …

četrtek, julij 11th, 2013

… ali pa mogoče Martin Krpan iz Verha v BTC CITY-ju?
.

barve

Marko Jakše; vodene barve

.
.

*** zaradi tehničnih motenj obnovljen in nadomeščen blog z dne 28. junija 2013

Mali kričavi zbori za korupcijo

petek, junij 7th, 2013

Dragi moji, vzemite si malo časa in preberite prosim zaključno besedo tožilca Andreja Ferlinca ter znova zavrtite končni nagovor gospoda Ivana Janše pred sprejetjem prvostopenjske sodbe v protikorupcijskem procesu na temo Patria. Potem soočite dokazne elemente iz Ferlinčevega teksta s ponavljajočimi se lamentacijami bivšega slovenskega premiera Janše in če ne sovražite lastnega razuma, se boste zagotovo strinjali z mano, da bi moral poslej zardevati vsakdo, ki se udeleži kakršnegakoli STRANKARSKEGA KRIČAVEGA ZBORA ZA KORUPCIJO.

      pesizrouena

Ampak čisto malo zardevam tudi sam, saj je nekaj v odnosu do prava najbrž hudo narobe tudi pri meni. Z usmiljenja vrednim usmiljenjem namreč gledam na vsakega zločinca na begu pred zakonom - pa najsi gre za nekdanjo glavno tajnico Slovenskih krščanskih demokratov (SKD) Hildo Tovšak, nesrečnega pasjeglavca iz Rouena ali bivšega slovenskega kanclerja Ivana Janeza Janšo (ESdeES).

Pošteni zločinec ali zločinski poštenjak?

petek, februar 8th, 2013
      josif-web.jpg

      Nekoč, ko sem bil še otrok, sem videl Stalina; Komar & Melamid/1982

 

Ne-bistroumni nesmisel 'levi fašisti' lahko brez zardevanja javno uporabi in zlorabi le kakšen silno 'pošteni zločinec' ali 'zločinski poštenjak'.

        ivan

        Nekoč, ko sem bil še otrok, sem sanjal Janeza Janšo; Darč Dretnik/2013

Časovni strojček

ponedeljek, januar 21st, 2013

in ta nori občutek, da že dvajset let potujemo nazaj ... po človeškem času.

    XIX-reverse

    XIX

ustrahovalci

torek, januar 15th, 2013

O ustrahovalcih skoraj da ne gre več izgubljati besed. V zadnjih dveh mesecih je bilo povedanega in prikazanega toliko tega, da smo jih že osvobojeni, pa četudi se oni tega morebiti še ne zavedajo. Osvobodili smo se jih z besedo in gesto; prelomljen je zadnji pečat in vrata med svetovoma živih in mrtvih so se za nekaj časa znova odprla - in to bolj zares kot zgolj v prispodobi. Vloge tistih, ki so nas opljuvali za zombije, so dokončno mrtve, čeravno na videz še vedno obstajajo. In še nekaj časa bodo. Ampak ne več za nas. Na drugi strani pa smo mi – njihovi živi mrtveci – v uporu postali bolj živi kot smo bili kdajkoli doslej. In bomo ostali. Če – in dokler si bomo le drznili ...

 

                                                         sedmi-peccat

sedmi pečat

 

Ustrahovalci so ljudje, ki ne strašijo za zabavo. Ne, oni strašijo za svoj račun, za lasten dobiček. Največ jih je že od vekomaj med nosilci politične in ekonomske moči ... v demokratičnih družbah vsekakor največ med nosilci javnih pooblastil.

O ustrahovalcih res ne gre več izgubljati besed. Ali pač, tako ... samo za arhiv. Da bomo vedeli in videli, s kom in kako globoko smo se znašli vsega dobrih dvajset let od začetka.

Prvi ustrahovalec je predsednik naše vlade, Janez Janša. To je tisti človek, ki tolikokrat rohni proti divjim privatizacijam, pa je ravno on tisti-isti, ki naj bi izpeljal prvo divjo privatizacijo v državi. Demokratična država je – najenostavneje povedano – mehanizem, ki naj skrbi za javno dobro. In nič drugega kot javno dobro je bilo tudi vso tisto orožje, ki je v herojskih časih naše zgodovine odpotovalo na jug, denar od njega pa se je namesto v državni proračun prelil v zasebne žepe. Osamosvojitev smo ljudje razumeli kot odpiranje in širjenje javnega prostora, več človekovih pravic oziroma enake pravice in dolžnosti za vse – dobili pa smo nekaj diametralno nasprotnega, oženje, omejevanje in izničenje javnega in javnosti. Pod kakšnimi zvezdami je rojena država, če svojo pot začne s krajo same sebe?

Drugi ustrahovalec - manj brutalen in bolj premeten - je predsednik našega državnega zbora Gregor Virant. To je doktor prava in prvi človek našega zakonodajnega telesa, ki nam je nemalo pred izvolitvijo na ta visoki položaj javno izpovedal, da tisto, "kar je zakonito, nikoli ne more biti neetično ali nemoralno". Če ne razumete, povedal nam je, da so vsi zakoni, ki so jih v minulih dvajsetih letih sprejeli poslanci in poslanke, tako etični (dobri) kot moralni (nravni). In mi že ves ta čas živimo v čudovito etični in moralni družbi, a ne? A zdaj razumete? Če še vedno ne, vam povem, da je pač ločevanje med notranjimi (etika in morala) ter zunanjimi zakoni vsekakor ena od prvih lekcij osnovne pravne izobrazbe. Ampak, četudi je tako prostodušno priznal, da teh osnov ni nikoli absolviral, pa ima gospod Virant etično in etičnost vseeno na jeziku domala vsak televizijski dan. In iz te ne-etike po vsej verjetnosti tudi izvaja svoj ustrahovalni neoliberalistični etos, po katerem je treba čim prej prodati in sprivatizirati vse javno, vse skupno – da bomo bolj dobri in bolj učinkoviti, da ne bomo že kar jutri mrtvi.

Prva dva ustrahovalca povezuje zanimiva osebnost – namreč naš nekdanji ustavni sodnik in notranji minister in – sedaj bodite posebej pozorni – po mnenju mnogih najvidnejši oblikovalec slovenske ustave dr. Peter Jambrek. Res nimamo sreče, demokratično ustavo nam je pripravil gospod z nadimkom Vito, za katerega se je pokazalo, da naj bi bil še pred tem v totalitarističnih časih ovaduh tajne politične policije Udbe. O tem v javnosti raje ne govorimo, ker nas je preveč sram. Pa še nekaj je. Dokument o Vitovi zavrženosti je prišel na dan šele po tistem, ko se je pred zadnjimi volitvami gospod Virant ob Jambrekovi podpori razšel z dotakratnim skupnim prijateljem gospodom Janšo. Omenjeno dejstvo žal kot dlan z izproženim kazalcem kaže na to, da je obremenjujoče gradivo o Vitu priromalo v medije iz skritih arhivov Janševe ESdeES. To pa zato, ker bi se sicer moralo pojaviti že mnogo prej, najkasneje pa vsekakor takrat, ko so visoki funkcionarji 'slovenske pomladi' prvikrat podpisovali pisne izjave o nesodelovanju s komunistično tajno policijo. Tudi o tej logiki v javnosti raje nikoli ne bomo spregovorili, ker nas je čisto zares preveč sram.

Med ustrahovalce, ki sicer prav vse delajo le za skupno dobro Slovenije, sodi tudi na videz komična figura Karla Erjavca. To je človek, ki je že zdavnaj izgubil ali pa nikoli ni imel občutka za razliko med javnim in osebnim. Resne države med t.i. državotvornimi resorji posebno pozornost namenjajo zunanjemu ministrstvu. Diplomacija si je že zdavnaj ustvarila močan mit, po katerem lahko na tem področju uspešno delujejo le izbranci, posebej za ta namen izobraženi, svetovljansko široki in intelektualno superiorni ljudje. V naši državi aktualnega zunanjega ministra nismo pobrali kar na cesti, ampak še slabše, položaj šefa nacionalne diplomacije si je med povolilno partijo izsiljevalskega pokra določil kar sam. In ker je po naravi pavliha, ki je že zdavnaj zamešal osebno in javno, ni najbrž nič čudnega, če brutalno uničevanje vsega javnega - od šolstva do zdravstva - razume kot osebna in vladna prizadevanja za dobrobit Slovenije.

Pri ustrahovalcih tipa Turk in Gorenak velja izpostaviti dve stvari. Če prvi s skrbjo za nacionalno preživetje opravičuje drastična krčenja v javnem šolstvu, ob tem pa z lažnimi sklicevanji na zaveze iz koncesijskih pogodb širi zasebno šolstvo, je to zame zločin zoper državo. Pri drugem ministru je problem bolj kompleksen, čeprav tudi pri njem predvsem osebnostne narave, saj človek očitno ne premore nobenega občutka za protislovja in paradokse. Pri poskusih narodnega zastraševanja se najprej zmoti in protestnike označi za 'ilegalce'. Ker dovolj hitro ugotovi oziroma mu drugi pomagajo ugotoviti, da bo pri tem najbrž šlo za absurd in da ima v slovenskem narodnem spominu oznaka 'ilegalec' izrazito pozitivne konotacije – vzame besedo hitro nazaj. Vendar ga to ne izuči. V birokratski zagnanosti ga v drugo ne prehiti beseda, ampak dejanje. Ker mora na vsak način nekoga kaznovati, je začel iskati organizatorje 'spontanih protestov'. In jih je našel, brez težav seveda prvega med protestniki, ki je javno spregovoril: Uroša Lubeja. Si predstavljate, Lubej bo kaznovan, ker je na protestih - ki v demokratičnih družbah predstavljajo javno izrekanje osebnega prepričanja oziroma nasprotovanja-, prvi spregovoril. Tovariša Tomaža Ertla ne more biti sram za prejeto državno odlikovanje, lahko pa ga je sram za njegovega miličnika Gorenaka. In še koga.

O gospe Ljudmili Novak bom na tem mestu zapisal samo tisto, kar ste ravnokar prebrali.